V vrtni lopi, na kateri je puščala streha, odkrivala radioaktivne elemente

''V življenju se ni treba ničesar bati, vse je treba le razumeti,'' je dejala ženska, ki nam je lahko vsem zgled. Res je bila neustrašna, saj se je v življenju spopadla z revščino v otroštvu, z zavrnitvami, ker je bila ženska, s sovraštvom, ker je bila tujka. A sledila je sanjam in se posvečala svojemu poslanstvu - razumevanju neznanih  (in nevarnih) snovi, ki so ji vzele življenje.

Marie Curie – bila je prva ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado, še vedno je edina ženska, ki je to nagrado dobila dvakrat, na dveh različnih področjih – za fiziko (leta 1903) in kemijo (1911). (Poleg nje je dve Nobelovi nagradi v dveh različnih kategorijah dobil še Linus Pauling, in sicer leta 1954 za kemijo, 1962 pa za mir.) Letos mineva 150 let od njenega rojstva.

Težko otroštvo na Poljskem in selitev v Pariz

Maria Sklodowska se je rodila 7. novembra 1867 v poljski Varšavi, bila je najmlajša od petih otrok revnih šolskih učiteljev. Pri desetih letih ji je umrla mama, oče družine ni mogel podpirati, postala je guvernanta, želela je v šole, a ji je manjkalo denarja, v določenih poljskih šolah žensk tudi niso sprejemali. Tako ji ni preostalo drugega, da se je zakopala v knjige in se učila sama. Pomagala je sestri, ko je ta odšla na študij v Pariz, sestra ji je nato uslugo vrnila in leta 1891 je Maria odpotovala v Francijo, kjer je fiziko, kemijo in matematiko študirala na pariški univerzi (Sorbonne). Študij in življenje v Parizu sta bila draga, tako je sem ter tja med študijem zaradi pomanjkanja hrane tudi omedlela. Leta 1894 je spoznala Pierra Curieja in se leto kasneje z njim tudi poročila (v tem času se je tudi preimenovala v Marie).

Odkritje radioaktivnosti

Leta 1895 je Wilhelm Röntgen odkril žarke X ali rentgenske žarke, a kako točno nastajajo, še niso razumeli. Leto kasneje je Henri Becquerel odkril, da uran oddaja žarke, podobne rentgenskim žarkom. Dokazal je, da ta radiacija ni odvisna od zunanjega vira energije. Ta odkritja so vzbudila radovednost Marie Curie in tudi njenega moža. Preverjala sta številne minerale in iskala znake radioaktivnosti. V uraninitu (uranov smolovec ali uranova svetlica) je Curiejeva zaznala večjo radioaktivnost, kot jo ima sam uran in tako predvidela, da mora vsebovati še druge radioaktivne elemente. Podobno je ugotovila tudi pri preučevanju torbernita. Sistematično je začela iskati nove radioaktivne elemente in leta 1898 ugotovila, da je radioaktiven tudi element torij.

Curiejeva je bila prva, ki je predpostavila, da je radioaktivnost lastnost atomov in ni na molekularni ravni, kar je bila v tistem času revolucionarna ideja.

''Laboratorij'' z luknjo v strehi

Curiejeva sta svoje delo opravljala v laboratorij spremenjeni vrtni lopi, kjer je bila prej secirna soba šole za fiziko in kemijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je bila lopa slabo opremljena, streha je puščala, prav tako pa se zakonca seveda nista zavedala, da imata opravka z zelo nevarnimi snovmi. Svoje delo sta opravljala brez vsake zaščite. Šola raziskav finančno ni podpirala, sta pa dobivala določne subvencije kovinarskih podjetij in drugih zainteresiranih organizacij. 

Julija 1898 sta Curiejeva objavila skupni članek, v katerem sta opisala obstoj novega elementa – polonija, ki je dobil ime po njeni rodni državi. Decembra istega leta sta obelodanila še odkritje radija, ki izhaja iz latinske besede za žarek, hkrati sta zakonca tudi skovala besedo radioaktivnost. Oba nova elementa sta bila bolj radioaktivna od urana.

Da bi ovrgla vse dvome v odkritji, sta želela iz svetlice izolirati tako polonij kot radij. To je bila seveda vse prej kot lahko naloga. Za določitev lastnosti sta morala ekstrahirati dovolj veliko količino novo odkritih elementov. Iz češkega rudarskega mesta Jachymov sta v Pariz pripeljala na tone jalovine (odpadka pri obdelavi svetline, iz katere so pridobivali uran), ki je vsebovala uran, radij, polonij in še druge elemente. Prevoz rude sta morala plačati sama, kar jima je pobralo večino prihrankov, po več letih trdega dela sta leta 1902 uspela izolirati eno desetino grama radija (oziroma radijevega klorida), leta 1910 je Curiejeva izolirala tudi čisto radijevo kovino. Iz osmih ton jalovine je skupno pridobila en gram radija. Polonija ji ni uspelo izolirati. Curijeva svojih odkritij nista patentirala in tako nista bila deležna dobička, ki ga je začela kovati razraščajoča se industrija okoli radioaktivnih elementov.

Delo je bilo težaško, oba sta se počutila vse slabše in sta bila fizično izčrpana. Zdaj vemo, da lahko to pripišemo začetnim simptomom radiacijske bolezni.

Prva Nobelova nagrada, Pierrova smrt in škandal zaradi mlajšega ljubimca

Leta 1903, ko je Curiejeva tudi doktorirala iz fizike, je skupaj z možem in Becquerelom dobila Nobelovo nagrado za fiziko za njihove raziskave. Sprva so želeli nagradi podeliti le moškima, a po pritožbi so jo dodali in tako je postala prva ženska, ki je dobila Nobelovo nagrado. Na podelitev v Stockholm nista šla, med drugim tudi zato, ker se je Pierre počutil vse slabše.

19. aprila 1906 je Pierra Curieja v močnem nalivu zadela konjska vprega, padel je pod kolesa kočije in zaradi poškodb lobanje umrl. Marie je njegova smrt močno prizadela, a ni obupala. Prevzela je njegovo delo na pariški univerzi, nadaljevala je s svojim, posvetila se je tudi razvoju Curiejevega inštituta.

Čeprav je bila priznana znanstvenica se ni mogla izogniti negativnemu poročanju in ksenofobiji, češ da je vendarle tujka v njihovi deželi. Še več gneva se je nanjo zlilo, ko so leta 1911 razkrili, da je imela leto poprej zvezo s fizikom, nekdanjim Pierrovim študentom, Paulom Langevinom, ki je živel ločeno življenje od žene, a vseeno - bil je poročen. Curiejeva je bila pet let starejša in v tabloidih so jo označili kot judovsko razdiralko domov (Curiejevo so vzgajali kot kristjanko, a je vero kasneje opustila).

Škandal k sreči ni vplival na švedsko kraljevo akademijo za znanost, ki je prepoznal njeno delo in ji leta 1911 podelil drugovo Nobelovo nagrado, tokrat za kemijo. Nagradijo je dobila za razvoj kemije zaradi odkritja radija in polonija, izoliranje radija in odkritje njegovih značilnosti. Mesec dni po prejemu nagrade so jo hospitalizirali zaradi depresije in težav z ledvicami. Večino leta 1912 se je javnosti izogibala, v laboratorij se je vrnila po 14-mesečnem odmoru.

Z ''malimi Curieji'' na fronte prve svetovne vojne

Večina sredstev je bila med vojno namenjenih vojski. Curijeva je prepoznala, da bi ob frontah rabili radiološke ''centre'', ki bi služili kirurgom pri operacijah ranjenih vojakov. Po kratkem študiju radiologije, anatomije in mehanike je izdelala opremo za rentgensko slikanje in razvila mobilne vozičke, ki so postali znani kot ''petites Curies'' (mali Curieji). Na fronto se je odpravila tudi sama, kjer je v mobilnih rentgenih slikala ranjence, pri tem ji je pomagala takrat 17-letna hči Irene. Leta 1915 je razvila igle z radijevim plinom, kasneje prepoznanim kot radon, s čimer so sterilizirali rane. Radij je prispevala iz svojega enega grama. Po ocenah so v rentgenskih centrih oskrbeli več kot milijon ranjencev.

Smrt zaradi večletne izpostavljenosti radioaktivnosti

Marie Curie je umrla 4. julija 1934 zaradi aplastične anemije, ki je bila najverjetneje posledica večletni izpostavljenosti radioaktivnosti. Kot že omenjeno, se takrat še niso zavedali nevarnosti te snovi, tako je epruvete z radioaktivnimi izotopi prenašala v žepu, spravljene je imela v predalu. Poleg tega je bila na bojiščih prve svetovne vojne izpostavljena rentgenskim žarkom. Zaradi radioaktivne kontaminacije so njeni papirji z raziskavami prenevarni, da bi bili prosto dostopni in so tako spravljeni v svinčenih škatlah. Kdor jih želi videti, mora nositi zaščitno obleko.

Pokopana je bila ob možu, šestdeset let kasneje so njune posmrtne ostanke prenesli v pariški Panteon, kjer so pokopani največji francoski umi.