'Vesolje diši po kremni gobovi juhi.'

Randy Bresnik je ameriški astronavt slovenskega rodu. Njegova prababica je bila iz Ljubnega ob Savinji, pradedek iz Luč. Slovenskih korenin ni pozabil in pred dvema letoma je z družino (z ženo, sinom in hčerko) prvič obiskal deželico pod Alpami, ki je z višine 400 kilometrov, na kateri potuje Mednarodna vesoljska postaja (ISS), ni najbolj enostavno opaziti. A jo je prepoznal in v objektiv ujel jezerce z otočkom. Tako je videti Bled iz vesolja:

Zdaj se je znova vrnil v deželo na sončni strani Alp, ki jo je opisal z besedo ''čudovita''. 

Bresnik je bil v vesolju dvakrat. Prvič novembra 2009 z raketoplanom Atlantis. Takrat je bil v vesolju slabih 11 dni. Izkušnja je bila neverjetna, tako zaradi pogleda, ki ga je imel tam zgoraj, kot zaradi dogodka, tu spodaj. Pet dni po vzletu se mu je namreč rodila hči. Pogled nanjo - na svojega otroka - je mogočnejši tudi od dih jemajočega pogleda na našo ''mater'', je poudaril.

Lani, 28. julija, je znova odpotoval v vesolje. Z ruskim sojuzom se je v družbi z Esinim astronavtom, Italijanom Paolom Nespolijem, in ruskim kozmonavtom Sergejem Rjazanskijem podal na petmesečno bivanje na ISS (ekspedicija 52/53). Na trdna tla se je vrnil 14. decembra lani.

Na trdnih tleh ste torej slabe tri mesece. Zdaj ste se že povsem navadili na težnost?
Da, zdaj sem spet človek. (smeh) V breztežnostnem prostoru sem bil 139 dni, telo se kar precej spremeni. Zato sem mislil, da bo prilagajanje zahtevnejše. A zaradi napredka pri kardio vajah in vajah za moč, ki smo jih izvajali na ISS, sem že ob pristanku lahko hodil. To, kako prilagoditi telo na prostor brez gravitacije, je ključno za daljša potovanja na druge planete. Ob vnovičnem prihodu na tla tako nisem čutil stiskajoče teže zemeljske gravitacije. Prilagoditev notranjega ušesa oziroma centra za ravnotežje je sicer trajala nekaj dni, pa vendar sem lahko že po tednu dni vozil. Presenečen sem bil, da je šlo tako hitro. To je dobra novica, ko bomo šli na Mars.

Bi šli na Mars?
Z veseljem. A zdaj sem končal dveletno usposabljanje in bi bil rad nekoliko z družino. Tako ali tako pa bo treba še zgraditi vesoljsko plovilo.

Kdaj bi torej lahko ljudje prispeli tja?
Zdaj kaže, da okoli leta 2030 (nekatera zasebna podjetja imajo sicer drznejše načrte in omenjajo že letnico 2024 op. a.) Takrat bom že v upokojenskem naslonjaču. Današnje generacije, ki so trenutno še v šoli, bodo šle na te misije. Mi pa zdaj zanje postavljamo temelje.

Ste že kot otrok želeli biti astronavt ali morda prej pilot (njegova družina je močno povezana z letali, njegov dedek Albert Louis Bresnik je bil letalski entuziast in osebni fotograf Amelie Earhart, pilot je tudi njegov oče Albert Randolph Bresnik)?
Hotel sem biti pilot in leteti. Mislil sem si, da bi bilo ''kul'' biti astronavt, ampak teh je bilo malo, zato sem menil, da bi bilo to nemogoče. Ko sem bil leta 2004 izbran, sem bil zelo hvaležen.

Kako je bilo, ko ste leteli prvič, ko ste prvič videli Zemljo?
V raketoplanu sem sedel za poveljnikom in pilotom. Ko smo prišli v orbito, sem končno imel priložnost, da pogledam skozi okno. Pogledal sem ven in videl krivuljo. Uau. Nekaj minut gledaš skozi okno in vidiš, kako se vrtimo. Planet smo obkrožili v 90 minutah. Bilo je čudovito, dih jemajoče. Nisem mogel nehati gledati, a imeli smo veliko dela. Zdaj, v drugo, sem imel k sreči več časa, da sem lahko gledal Zemljo.

Se lahko tega naveličaš?
Ne. Vsak krog je drugačen. Ko znova prispeš na enako območje, pa je drugačno vreme. Nikoli ni enako.

Kakšen vonj ima vesolje?
Okoli tega je kar nekaj debat in nesoglasij z drugimi astronavti. Najbolj sem zavohal vesolje po prvem izhodu iz vesoljskega plovila  na misiji STS-129. Ob prihodu v vozilo, ko odpreš in zapreš loputo. Takrat ga lahko zavohaš. Bil je to zelo močan vonj. Vprašal sem kolegico Nicole Stott, kako je tebi to dišalo. Odgovorila je: kot kremna gobova juha. Tudi meni je tako dišalo. To je to. Vesolje diši po kremni gobovi juhi (smeh).

Da posameznik postane astronavt, mine kar nekaj let. Priprave vključujejo praktično vse možne scenarije. Pa vendar, kako je, ko se prvič odpraviš izven vesoljskega plovila? V odprto vesolje. Je kaj strahu?
Zelo dobro smo izurjeni. V Houstonu je največji bazen, celotna vesoljska postaja je tam notri. Vse smo preizkusili, na slepo smo vedeli, kje je kaj, z vsem si seznanjen. A v bazenu je nekaj metrov pod tabo betonsko dno, v orbiti pa je Zemlja pod tabo 400 kilometrov. Če bi šli na vrh te stavbe in bi se nagnili čez rob, bi se naše telo nekoliko uprlo. Nekako enako je, ko greš prvič na izhod. Ne moreš kar izklopiti teh nagonskih občutkov telesa. Potem ugotoviš: še vedno lebdim, vse deluje, na delo moram. Pomirim se in grem delat. Delo je zelo trdo. Vse delaš naslednjih pet, šest ur z rokami. Izraz spacewalk - vesoljski sprehod ni ustrezen, saj nog praktično ne uporabljaš. Le roke in prste. In to v velikem skafandru, v katerem je pritisk. To je potem tako, kot da bi vseskozi stiskal teniško žogo ali pa nogometno žogo.

Na enem od izhodov je Bresnik posnel video, ko se je za trenutek ustavil in občudoval naš planet:

Kako vas je spremenil ta pogled na Zemljo?
To se dotakne duše. Ponižen si, ko vidiš svoj dom - planet, lepoto tega planeta. Vsaka izkušnja, ki sem jo doživel, vsaka oseba, ki jo imam rad, je tam doli na tej modri frnikoli. Vse je tam doli in jaz sem jo obkrožil v 90 minutah. Nadrealno je. Če bi lahko šli vsi tja gor, samo za en dan, samo za en krog, mislim, da bi se počutili kot del človeštva, kot del planeta.

Del planeta je tudi Slovenija. Ste ponosni, da imate slovenske korenine?
Moja prababica je bila iz Ljubnega ob Savinji, pradedek iz Luč. Odrasel sem z dedkom in njegovimi brati, ki so govorili slovensko. Tu sem bil prvič pred dvema letoma. Čudovito je tu. Moj priimek je Bresnik. Kar se je spremenilo, je bilo z v s, ko so prišli v ZDA. Vesel sem, da sem spet tu.

Takrat ste tudi obiskali Bled?
Takrat smo bili na Bledu, v Ljubljani, v Postojnski jami.

Nato se je Bled znašel v iskalni akciji iz vesolja. Je bilo težko najti Slovenijo?

Nekajkrat se moral poskusiti. Vedel sem, kako so videti Benetke, Trst, kako je videti država. Ljubljano se lepo vidi.

Znate slovensko?
Ne, ne znam. Rusko mi gre bolje.

Omenili ste ruščino, ki je eden izmed jezikov, ki ga je slišati na Mednarodni vesoljski postaji (ISS). Ta je lep primer sodelovanja med državami, čeprav politični odnosi na tleh niso vedno gladki. Ali ste tam zgoraj razpravljali tudi o politiki?
Pravzaprav se skušamo izogniti politiki. Čeprav nam je to nekoliko zabavno. Ameriški mediji poročajo o Rusiji, ruski mediji poročajo o ZDA, a mi tega kot ljudje ne zaznamo. Mi smo tam predani delu. In to je enako za astronavte, kozmonavte, člane evropske, kanadske, japonske vesoljske agencije. ISS je čudo tehnike. Trajna zapuščina ISS je in bo ravno to, da smo ljudje presegli vse meje, ne le, ko smo gradili ISS, ampak tudi zdaj, ko vsak dan z njo upravljamo. Meje med državami niso pomembne. To upam, da bo tudi vzor za prihodnost, da bomo lahko sodelovali ne glede na politične odnose.

ISS je omejen prostor. Je težko biti tam gor le še s petimi drugimi osebami?
ISS je velika kot nogometno igrišče. Na njej je šest oseb in načeloma nismo en na drugem. Je pa bilo smešno, ko smo bili na ameriškem koncu štirje, pa smo se kljub temu vsi velikokrat znašli v istem prostoru. No, v urjenju smo vadili ta ekipni duh. Imaš tudi svoje prostore, kjer spiš, kjer je računalnik, da se lahko pogovarjaš z domačimi. Tam zapreš vrata in se tako odmakneš. So pa ti prostori veliki kot telefonska govorilnica.

Je pa bil zanimiv in smešen učinek ISS, ko sem znova prišel na Zemljo. Tu so me pozdravljali in včasih nisem mogel na hitro povezati obraza in imena. Ugotovil sem, da sem zadnjih pet mesecev gledal samo pet obrazov. Na tleh srečuješ na stotine ljudi in očitno je tudi to veščina - povezovanje obrazov z imeni - ki jo moraš vaditi kot igranje instrumenta. Zanimiv učinek izolacije.

Kaj vam je bilo najtežje? Nekateri drugi astronavti so potarnali, da so imeli težave s spanjem (ker v prostoru brez gravitacije nimaš občutka, da si se ulegel)?
Najbolj sem pogrešal družino.

Hitro sem se navadil na ničelno gravitacijo. Užival sem v razgledu, zdravstvenih težav nisem imel. Jaz sem spal odlično, nisem se preobračal, ni me tiščalo na boku, v kolenih, ni bilo psa, da bi pritekel na posteljo. Tam sem ugasnil luč in odspal šest ur, kar je bilo zame nenavadno, če primerjam s trdnimi tlemi.

Na ISS je vaša ekipa v ekspediciji 52/53 opravila več kot 300 različnih znanstvenih eksperimentov. Kateri so vam najbolj ostali v spominu?
Med drugim smo gojili tri vrste solat. To je odličen način, kako zagotoviti hrano na daljših potovanjih. Če lahko iz semena, ki mu omogočiš vodo, vzgojiš svežo hrano, je to revolucionarno, kar bo spremenilo način delovanja dolgotrajnejših misij.

Gojili smo pljučno tkivo, ki brez gravitacije lahko raste bolj popolno. Raziskovali smo, kako nov tretma vpliva na rakave celice, kar se je mene še bolj osebno dotaknilo, ker je moja mama umrla zaradi raka. Delali smo tudi poskuse s hladnejšim vžigom, kar ima lahko veliko implikacij v letalstvu.

Po prihodu na tla sem bil sam testni zajček, ko ugotavljajo, kakšni so negativni učinki na telo. Zdaj sem začel turnejo, predaval bom po šolah.

In kaj porečete otrokom, ki želijo biti astronavti?
Da je to krasno. A k temu dodam: kar kkoli se boste že odločili, da boste delali, če boste to delali s strastjo, užitkom in trudom, boste uspešni. To vam bo prineslo srečo.

Kaj pa želita biti vaša otroka?
Hčerka mi je pred vzletom rekla: 'Očka, zakaj ne moreš imeti kakšne kul službe, recimo, da bi bil gasilec'. (smeh) Sin bi bil trenutno rad kuhar. Z ženo bi ju rada spoznala s čim več stvarmi, da bi ugotovila, kaj ju pritegne. Hči je trenutno v slikanju in pisanju zgodb. Bomo videli, če se jo bo umetnost držala še naprej.

Vaša hči se vam je rodila leta 2009, ko ste bili v vesolju. Kaj je bila vaša prva misel?
Da je moja žena čudovita. Moja žena je bila v devetem mesecu nosečnosti in vedela je, da me ne bo, ko se bo rodila hči. Rodila se je peti dan po odhodu z Zemlje. Bil sem na prvem vesoljskem sprehodu, ko je žena rojevala. Hči je prišla na svet med dvema vesoljskima sprehodoma. To so bile sanje, bil sem v vesolju, sprehod je bil zelo uspešen, moja hči je bila rojena, naslednji dan me je čakal nov izhod v vesolje. To je bil moj karierni vrh do takrat. Sem pa dojel, da vso lepoto, ki sem jo videl tam gori, premaga trenutek, ko sem prvič zagledal hčer.

Kaj počnete v prostem času?
Majhne stvari so pomembne, najpomembnejše. Moja hči je zdaj stara osem let, pride k meni, me objame, se usede zraven mene in nato bereva knjigo. Radi gremo tudi na kolo, na sprehode, radi potujemo.

Za konec, ne morem mimo slike orkanov. Ti so lani močno prizadeli ZDA in številni so opozorili, da so tako močni tudi zaradi globalnega segrevanja. Vas je ta pogled na ogromno gmoto vrtinčastih oblakov vzpodbudil, da ljudem sporočite, da moramo bolj paziti na naš planet?
Vidiš horizont Zemlje, vidiš krivuljo, vidiš tanko modro linijo atmosfere nad površjem in ugotoviš, da je ta atmosfera edini razlog, zaradi katerega obstaja življenje na Zemlji. In res je videti zelo krhko, ker je tako tanko. Vse, kar lahko naredimo za naš planet, bi morali narediti.

Omenili ste orkane. Na odprtem morju so bili videti nenavadno lepo, ta simetrija oblakov, a ko so udarili ob kopno, ko dojameš, kaj naredijo. Gledali smo, kako je ob obalo Teksasa udaril orkan Harvey. Naše družine so bile tam spodaj. To ni bilo stoletno neurje, to je bilo tisočletno neurje. Bili smo na telefonu z družinami, žena je govorila, poplavilo nas bo. Tam gor pa si povsem nemočen. Grozen občutek je, ko so tvoji bližnji v nevarnosti, pa ne moreš nič. Še več, veš, da boš na ISS še tri mesece in jim ne boš mogel pomagati pri obnovi. Težko je bilo. Hvala bogu, se je voda ustavila, preden bi poplavilo hišo, nam je bilo prihranjeno, številnim v Teksasu, na Floridi, Karibih ne. A na drugi strani cenim in sem hvaležen za to, da ljudje še vedno znamo pomagati in poskrbeti drug za drugega.

Še to, so zvezde z ISS videti drugače?
Ogromno zvezd je. Tam ni atmosfere, da bi ujela svetlobo in vidiš polje zvezd. In vsaka zvezda je lahko kot naše sonce. Večina zvezd je večjih od naše in imajo morda še več planetov kot naša. Tako razmišljaš, koliko planetov je tam zunaj, ki jih ne vidimo. Vznemirljivo je, da živimo v trenutkih, ko se oziramo za potovanji na druge planete. In čez tisoč let bomo morda lahko brali v zgodovinskih knjigah, da je bil to čas, ko je človek prenehal biti vrsta, ki živi le na enem planetu.

Hvala za pogovor.