Poleti 1965 so znanstveniki ugotovili, da lahko eno vesoljsko plovilo, ki bi ga z Zemlje poslali v poznih 70. letih prejšnjega stoletja, obišče vse štiri zunanje planete našega Osončja. Plovilo bi za svojo pot izkoristilo gravitacijo enega velikana, ki bi ga potisnila do drugega. Takšna poravnava planetov se zgodi enkrat na 176 let. Znanstveniki priložnosti, ki se pojavi enkrat v življenju (če sploh), niso izpustili iz rok.
Maja 1972 je misija dobila zeleno luč, takrat še pod imenom Mariner Jupiter/Saturn 1977, saj so jo videli kot nadaljevanje poti, ki so jo začrtala plovila v programu Mariner (Pomorščak), ko so kot prva v 60. in 70. letih 20. stoletja obiskala Merkur, Venero in Mars. Cilj nove misije je bil podrobno raziskovanje največjega planeta v našem Osončju, obročastega velikana in njunih največjih lun. Marca 1977 je misija dobila današnje ime: Voyager.
Voyager 2 zapusti Zemljo pred Voyagerjem 1
Glede na imena je vrstni red izstrelitev morda nekoliko nenavaden, a razlaga je precej preprosta. Znanstveniki so glede na predvidene poti vedeli, kateri bo prvi prišel do Jupitra in Saturna in tako si je številka ena prislužilo plovilo, ki je z Zemlje poletelo septembra.
Voyager 1 je od Zemlje zdaj oddaljen 20,8 milijarde kilometrov, njegov brat dvojček 17,1 milijarde. Natančno razdaljo v realnem času lahko spremljate TUKAJ. A kljub neverjetnim razdaljam, plovila še vedno dnevno komunicirata z znanstveniki na trdnih tleh. Signal do Voyagerja 1 potuje več kot 19 ur, do 2 skoraj 16.
Voyagerja sta postavila številne rekorde. Eden je zagotovo tudi ta, da po 40 letih še vedno delujeta. ''Čudovita stvar potovanja je, ne le da po 40 letih še vedno traja, ampak še vedno odkriva nove stvari, saj gresta tja, kjer še nismo bili in bosta nadaljevala z odkrivanjem, dokler ne bosta ostala brez energije. In še potem bosta lahko na milijone let naša tiha ambasadorja,'' je dejal Ed Stone, znanstvenik pri projektu.
Voyager 1 je 25. avgusta 2012 kot prvo človeško plovilo zajadralo v medzvezdni prostor in je torej zapustilo naše Osončje (čeprav nekateri menijo, da temu vendarle ni tako). Voyager 2 pa se med drugim lahko pohvali, da je edino plovilo do zdaj, ki je obiskalo vse štiri zunanje planete - Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna.
Najbolj presenetljive so bile pravzaprav lune plinskih velikanov. Skupno sta odkrila tri nove lune pri Jupitru, štiri pri Saturnu, 11 pri Uranu in šesti pri Neptunu. Odkrila sta prvi aktivni vulkan izven Zemlje na Jupitrovi luni Io, opazila sta znake, da je pod ledenim plaščem Jupitrove lune Evropa ocean, na Saturnovi luni Titan sta našla atmosfero, podobni Zemljini atmosferi, obiskala sta razbrazdano Uranovo luno Mirando in na Neptunovi luni Triton sta bila priča ledenim gejzirjem.
Potem ko sta zapustila planete (Voyager 1 je Saturn za seboj pustil novembra 1980, Voyager 2 pa Neptun avguta 1989), sta začela raziskovati območje, kjer vpliv Sonca pojenja in kjer se tudi konča. Območje, ki morda skriva še marsikaj, in znanstveniki z nestrpnostjo pričakujejo njuna opazovanja zunanjega dela heliosfere in začetnega dela medzvezdnega prostora. Voyager 1 je raziskovalce obvestil, da je kozmičnih žarkov (ali kozmičnih delcev - atomi, ki pospešujejo do skoraj svetlobne hitrosti) v medzvezdnem prostoru kar štirikrat več kot v bližini Zemlje. To seveda pomeni, da heliosfera - mehurček, v katerem je naše Osončje in je nastal zaradi Sončevega vetra - deluje kot ščit pred radiacijo.
Voyager 2 je trenutno v zunanji plasti heliosfere, v tako imenovani heliopavzi, in naj bi v medzvezdni prostor vstopil v prihodnjih nekaj letih. Različni lokaciji obeh plavil omogočata znanstvenikom, da primerjajo podatke o dogajanju na robu Osončja.
Za vedno?
Dvojčka sta presegla vse cilje, ki so jih jima zastavili znanstveniki, zahvaljujoč prav njim, ki so plovili izdelalo tako tehnološko dovršeno. Vrednost projekta do srečanja z Neptunom, kot navajajo na spletni strani ameriške vesoljske agencije, ki je s svojim tehnološkim laboratorije Jet Propulsion Laboratory tudi bdela nad misijo, je 737 milijonov evrov (865 milijonov dolarjev), kar je seveda astronomska številka, vendar pa sta jim plovila, tako Nasa, z vsemi povratnimi informacijami vsak vložen dolar še kako poplačala.
Vsak Voyager je sestavljen iz 65.000 posameznih kosov, ti pa so sestavljeni še iz manjših delcev. Opremljena sta z avtonomnim varnostnim programom v primeru okvar. Posamezno plovilo je med drugim sposobno samo sebe v nekaj sekundah ali minutah zagnati v varnem načinu, kar je ključna prvina pri njegovem preživetju, ko signal z Zemlje do plovila potuje več ur. Seveda sta zaščitena tudi pred močno radiacijo, ki sta jo občutila pri Jupitru. Nezaščiteni človek, ki bi potoval z Voyagerjem 1, bi ob srečanju z Jupitrom dobil kar 1000-krat večjo dozo radiacije od smrtne doze.
Potisniki delujejo na hidrazin, s katerimi sta se v ključnih trenutkih poganjala, najbolj pa sta si pravzaprav pomagala s silami planetov, ki sta jih obiskala. Večino 700 kilogramov teže plovila odtehta ravno gorivo. Poraba goriva je sicer impresivno nizka. Voyager 2 je razdaljo 7,1 milijarde kilometrov od izstrelitve do Neptuna prepotoval s povprečno porabo goriva 13.000 kilometrov na liter. Hidrazina naj bi imela še dovolj za kar nekaj let. Znanstveni instrumenti pa delujejo s pomočjo plutonija-238.
Voyagerja imata srečo, da je njuna pot bolj ali manj prazna in tako nista v nevarnosti, da bi ju zadel kakšen večji vesoljski kamen. Ni pa prostor okoli Voyagerja 1 povsem prazen, ampak je v njem material, ki je ostal za umrlimi zvezdami, ki so pred milijoni let končale kot supernove. Ta prah plovilu v medzvezdnem prostoru ne predstavlja nevarnosti, ampak vzorec, ki ga mora preučiti.
A moč ploviloma upada in današnja ekipa se trudi, da bi ju čim dlje obdržala pri življenju. In tu se sodobno znanje sreča z modrostjo nekoliko starejših. ''Tehnologija je stara že eno generacijo in zato potrebujemo posameznike z znanjem o tehnologiji sredi 70. let, da bi razumeli, kako plovili delujeta in kako jih lahko posodobimo, da bosta delala še naprej,'' je komentirala Suzanne Dodd, članica trenutne ekipe projekta Voyager pri Nasinem Jet Propulsion Laboratory.
Do zdaj je morala ekipa že ugasniti nekatere manj pomembne znanstvene instrumente, zadnjega bodo po trenutnih ocenah ugasnili do leta 2030. A tudi ko bosta plovili onemeli, bosta ostali na svoji poti …
Zlati plošči
Oba Voyagerja lahko preživita še milijone let in tako bo živel tudi delček človeške civilizacije, saj plovili s seboj nosita identični zlati plošči. Že sondi Pioneer 10 in 11, ki sta bili predhodnici Voyagerjev, sta imeli na sebi majhno kovinsko plaketo, s katero sta se identificirali, od kdaj in od kod sta, če bi ju v oddaljeni prihodnosti morda kdo našel.
Voyagerja so tako znanstveniki opremili še bolj ambiciozno. Zlata plošča je kot nekakšna časovna kapsula, prek katere bi Nezemljanom povedali našo zgodbo. Na bakreno-zlati plošči s priloženimi navodili za predvajanje so slike, zvoki, glasba in pozdrav, s čimer se želimo v najboljši luči predstaviti vesolju.
Vsebino plošče je izbrala Nasina komisija, ki ji je predsedoval Carl Sagan. A imeli so na voljo le nekaj tednov. Izbrali so 115 slik: Zemlja in nekateri drugi planeti, slika doječe matere, tekači, promet, letalo, snežinke, drevesa, različne živali - slon, krokodil, pes, in nekatere svetovne znamenitosti - veliki kitajski zid, Taj Mahal … Na plaketi Pioneersov sta upodobljena tudi gola moški in ženska in tudi ekipa zlate plošče je želela v vesolje poslati estetsko fotografijo človeških teles, a pri Nasi niso o tem želeli slišati ničesar, je za BBC komentiral Jon Lomberg, oblikovalec zlate plošče, kljub temu, da je našel po njegovem mnenju primerno fotografijo noseče ženske.
Na plošči so naravni zvoki: veter, grom, koraki, srčni utrip, ptičje petje, oglašanje kitov in drugih živali, pa tudi glasba od klasične (Mozart, Bach, Bethoveen), narodne (pesem Aboriginov, poročna perujska pesem) do rock’n’rolla (in sicer skladba Johnny B. Goode letos umrlega Chucka Berryja, ni pa na plošči kralja rock’n’rolla Elvisa Presleyja, ki je umrl nekaj tednov pred izstrelitvijo Voyagerjev).
Poleg tega pa so na plošči tudi pozdravi ljudi v 55 jezikih in sporočilo tedanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja in tedanjega generalnega sektretarja ZN Kurta Waldheima.
Noben od Voyagerjev sicer ni na poti k kakšni zvezdi, a Voyager 1 bo predvidoma letel na razdalji 1,6 svetlobnega leta od zvezde Gliese 445 čez 40.000 let.
Bo (do) takrat kdo pobral popotnika in našel zlato ploščo? Jo bo razumel? (Carl Sagan je v knjigi Bleda modra pika zapisal zavedanje, da bo morda tujim civilizacijam bolj ali manj nerazumljiva, a kljub temu so menili, da bi bilo nevljudno, če ne bi pozdravili.)
In bomo takrat mi še tu?
KOMENTARJI (535)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.