VOL17VE: Kako predsedniški kandidati gledajo na ključne okoljske izzive?

PODNEBNE SPREMEMBE

A dejstvo je, da se je ozračje od začetka industrijske dobe, ko se je predvsem v industriji začela masovno poraba fosilnih goriv, hkrati pa urbanizacija in izsekavanje gozdov, do danes segrelo za eno stopinjo Celzija. 16 od 17 najtoplejših let v 136-letnem obdobju sodobnega merjenja temperatur smo zabeležili od leta 2001, z izjemo leta 1998. Površina morskega ledu ob Arktiki se zmanjšuje s 13,3-odstotno stopnjo na desetletje, prav tako se niža količina kopenskega ledu na polih. Gladina morja se je v 100 letih dvignila za dobrih 17 centimetrov.

Seveda to ne pomeni, da je učinek globalnega segrevanja viden povsod, da se Zemlja segreva enakomerno, da je vpliv podnebnih sprememb le negativen za vsa geografska področja in vsa živa bitja …

Verjamete, da je za klimatske spremembe kriv človek?

Suzana Lara Krause
Da. Prav zato moramo poskrbeti za zmanjšanje izpustov in prehod na obnovljive vire energije. Človeštvo okolje uničuje hitreje, kot se je to sposobno obnavljati. Začeti moramo živeti z mislijo na prihodnost, da bodo tudi prihodnje generacije lahko živele tu in uživale v lepotah naše dežele.

Angelca Likovič
Za nekaj gotovo. So se pa klimatske spremembe dogajale, preden je človek začel prekomerno obremenjevati zemljo. Saj veste, da smo se v šolah učili o ledenih dobah, pa o toplejših obdobjih itn.

Maja Makovec Brenčič
Človek je seveda z razvojem in tudi nepremišljenostjo vplival na okolje in je soodgovoren za klimatske spremembe. Posebej zaskrbljujoče je, da se največje onesnaževalke, Kitajska in ZDA, najbolj izmikajo odgovornosti. Z zamudo ratificiran Pariški sporazum je še upočasnil ukrepanje. O krivdi nimamo časa govoriti, moramo ukrepati, kot nas opozarjajo strokovnjaki.

Marjan Šarec
Vsekakor ima človek s svojim delovanjem največ vpliva na klimatske spremembe. Nebrzdana potrošnja, ki je v središču gospodarskega sistema, nas peha v več in več produkcije, kar ima za posledico izčrpavanje naravnih virov, onesnaževanje vode in zraka, sekanje gozdov ... Zato se spreminja klima, kar lahko opazimo tudi sami.

Borut Pahor
Znanost je glede tega enotna in jaz verjamem v znanost, torej da.

Ljudmila Novak
V določenem delu zagotovo.

Romana Tomc
Človeštvo seveda nosi del krivde in tudi del odgovornosti za klimatske spremembe. Zato je na njem tudi odgovornost, da posledice klimatskih sprememb odpravlja ali pa vsaj v čim večji meri zmanjšuje.

TEŠ IN OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE

Ravno na industrijo, ki izrablja fosilna goriva, pri čemer se pridelajo ogromne količine toplogrednih plinov, lahko s prstom pokažemo, ko govorimo o segrevanju okolja. Težnja v svetu je usmerjanje v obnovljive vire energije - voda, veter, sonce, biomasa …

Pri nas na tem področju capljamo nekje v ozadju. Še največ smo naredili na področju hidroelektrarn in izrabljanju biomase, o veternih elektrarnah pri nas ni ne duha ne sluha, razen seveda osamljenih dveh. Po podatkih Statističnega urada je sicer delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi leta 2015 znašal slabih 22 odstotkov.

Če pogledamo številke, zaskrbi, da vlada predvideva do leta 2030 delež OVE glede na stanje iz leta 2015 povečati le za pet odstotkov (do leta 2020 predvidevajo, da bi bil delež OVE 25-odstoten, torej bi v desetletju ta delež povečali le za dva odstotka). Še več, jasno so priznali, da ‘’bo imel v letu 2030 premog še vedno pomembno vlogo, medtem ko ga v letu 2050 ne bo več v naboru energetskih virov. Tako v letu 2030 kot v letu 2050 se kaže zmanjšan, a še vedno pomemben delež naftnih derivatov’’.

Okoljevarstvene organizacije Focus, slovenski Greenpeace in Umanotera koncepta seveda niso sprejele z zadovoljstvom. Opozorile so, da se zdi, da je vlada pripravljena ohranjati obstoječe stanje in se izogniti pravočasnemu koncu kurjenja premoga, še naprej pa ignorirati solarno in veterno energijo (scenariji v naslednjih sedmih letih pravzaprav ne predvidevajo razvija veterne energije).

Še posebej pa so organizacije kritične do odnosa vlade do Termoelektrane Šoštanj, ki naj bi sodeč po konceptu delovala in kurila lignit kar do leta 2054. To je, kot so ob predstavitvi koncepta opozorile okoljevarstvene organizacije, v nasprotju s Pariškim sporazumom. Poleg tega koncept ne pridvideva načrtnega ugašanja TEŠ 6, ampak njegovo usodo prepuščajo trgu. Še to, TEŠ 6 je stal 1,4 milijarde evrov, ki bi jih bilo glede na cilje zaščite okolja smotrno porabiti za OVE.

Ali je TEŠ 6 zgrešena investicija, bi ga morali čim prej zapreti in ali smo dovolj ambiciozni glede OVE?

Suzana Lara Krause
Verjamem, da Slovenija potrebuje vizijo prehoda na obnovljive vire energije. Ne vem, če je ukinjanje že zgrajene infrastrukture smiselno, sploh glede na stroške, ki so povezani s projektom. TEŠ naj dela, da upraviči investicijo, v vmesnem času pa moramo poskrbeti, da bodo prihodnji projekti bolj zeleni, trajnostni in transparentni. Ptiči pa se bodo tudi naučili, kako leteti mimo vetrnic.

Angelca Likovič
Teš je zgrešena investicija, ker je, prvič, veliko preveč stal. Podražil se je za 100 odstotkov. Drugič, ker dela izgubo in tretjič, ker onesnažuje okolje. Dober je pa edino zato, ker omogoča večjo stabilnost slovenskega energetskega sistema ob nihanjih.

Maja Makovec Brenčič
Gradnja TEŠ 6 se je izkazala za zgrešeno naložbo in je primer neodgovornih politik v preteklosti. Visok delež proizvodnje elektrike trenutno še vedno pridobivamo iz termoelektrarne, kar je treba spremeniti. Trajnostne domače in mednarodne okoljske zaveze nas usmerjajo k takšnim naložbam, ki bodo dolgoročno povečevale trajno naravnano oskrbo in izrabo obnovljivih virov energije. Država mora zato na eni strani težiti k čim večjemu deležu elektrike, pridobljene iz obnovljivih virov energije, po drugi strani pa zagotoviti čim manjšo energetsko odvisnost ter stabilno in učinkovito izrabo obstoječega omrežja. Kot predsednica bom zato na tem področju spodbujala premišljene, strokovne odločitve, ki morajo biti ekonomsko in dolgoročno upravičene.

Marjan Šarec
TEŠ je vsekakor velika zabloda in kaže, kako naša politika že 26 let ne zna gledati vsaj 10 let naprej, kaj šele 20 ali 30 let. Sedaj, ko TEŠ imamo, bi ga bilo nesmiselno čez noč ugasniti. Je pa žalostno, da so se pri nas, za razliko od razvitih evropskih držav, investicije v OVE skoraj ustavile. Če želimo postopno preiti s fosilnih goriv na obnovljive vire energije, potem si moramo to pot jasno začrtati in tudi delati konkretne korake, kar vključuje tudi več sredstev za raziskave in razvoj na tem področju. Slovenija bi si lahko postavila za cilj, da bo do leta 2045 vsaj 80 odstotkov elektrike pridobivala iz obnovljivih virov energije. Takšen cilj bi imel poleg energetskih učinkov vpliv tudi na javno zdravje in podnebje. A na žalost nimamo sprejetega še niti energetskega koncepta, ki bi nam začrtal smer razvoja. Imam občutek, da bodo različne interesne skupine iz energetskega koncepta Slovenije naredile mineštro, ki bo imela ohlapne cilje.

Borut Pahor
TEŠ 6 je energetski objekt, ki slovenskim odjemalcem električne energije zagotavlja nemoteno porabo električne energije in ga bomo potrebovali, dokler z OVE ne bomo zagotovili stabilne in enakomerne proizvodnjo električne energije za gospodinjstva in za gospodarstvo.

Ljudmila Novak
TEŠ 6 je zgrešena investicija do okolja in do davkoplačevalcev. Do OVE nismo dovolj ambiciozni, predvsem je namesto pisanja strategij potrebnih več dejanj.

Romana Tomc
Slovenija se je zavezala k izrazitem povečevanju deleža obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije v končni porabi. Prizadevanja gredo torej v dve smeri, in sicer k učinkoviti rabi, kar pomeni nižjo končno porabo, in v smeri novih proizvodnih virov. Investicije v nove proizvodne vire pa so precej zastale predvsem zaradi težavnega umeščanja v prostor in družbene nesprejemljivosti (vetrne elektrarne, HE na Muri ...) ter razmeroma nizkih cen električne energije, kar investicije dela ekonomsko neupravičene. Ljudi bi seveda bilo treba bolj usmerjati in stimulirati k uporabi obnovljivih virov energije in učinkoviti rabi, vseeno pa so z OVE tudi problemi. Na primer: pri kurjavi na biomaso je Slovenija naredila napredek, pozimi pa je zaradi tega problem v kakovosti zraka. Ne bi torej nujno rekla, da bi morali vložiti več sredstev, pač pa, da je treba bolj uporabiti sredstva, ki jih imamo na voljo.

ELEKTRIČNA VOZILA IN (JAVNI) PROMET

Tudi pri nas vlada torej predvideva, da bi s cest počasi umaknili avtomobile z bencinskim ali dizelskim motorjem. Po letu 2030 bo registracija novega takega vozila pri nas, kot napovedujejo, nemogoča. Pričakujejo, da se bo v prihodnjih letih povečevala prodaja električnih in hibridnih vozil ter vozil na fosilna goriva, ki bistveno manj onesnažujejo (govora je predvsem o utekočinjenemu zemeljskemu plinu). Vlada pričakuje, da bo do leta 2030 med osebnimi vozili vsaj 17 odstotkov električnih vozil oziroma hibridov, kar pomeni skupno 200.000 vozil.

Nekateri strokovnjaki so že opozorili, da pri nas morda električno omrežje ne bo zmoglo take količine vozil, spet drugi opozarjajo, kako čistejši so ti električni avtomobili, če pa se polnijo z elektriko, ki jo proizvajajo v TEŠ. Seveda so tu še vprašanja o odsluženih baterijah, pa o glavni sestavini baterij - litiju - ki ga na planetu tudi ni v neomejenih količinah.

Ena izmed možnosti seveda je tudi zmanjševanje števila avtomobilov, kar bi dosegli s souporabo vozil (tako imenovani car sharing), ki je nekaterim nepredstavljiv, češ, svojega vozila pa nekemu (ne)znancu že ne bom posodil.

Številna mesta po svetu omejuje dostop z avtomobili do samega centra, še posebej je stanje kritično v zimskih mesecih, ko se po nekaterih mestih tudi po več dni zadržuje smog. Kakovost zraka po številnih evropskih mestih ni dobra. V poročilu Evropske okoljske agencije ocenjujejo, da lahko za 400.000 smrti Evropejcev letno s prstom pokažemo na drobne trdne delce v zraku (PM 2,5). Pri nas so za leto 2014 ugotovili 1710 prezgodnjih smrti zaradi delcev PM 2,5. Seveda ti delci še zdaleč ne izvirajo samo iz izpušnih plinov avtomobilov, ampak nastajajo tudi v kmetijstvu, elektrarnah, industriji in gospodinjstvih.

Dober javni promet bi zagotovo zmanjšal količino avtomobilov v mestih. Če se po večjih mestih pri nas relativno udobno, cenovno in časovno ugodno lahko premaknemo z enega konca na drugega, velika težava nastane pri javnem prometu na podeželju.

Bi podprli, da bi po mestih imeli več dni brez avtomobila na leto in kakšne so njihove osebne navade - noge, kolo, avtomobil ali morda avtobus ali vlak?

Suzana Lara Krause
Če se le da, se po opravkih odpravim peš ali s kolesom. Izkušnje z javnim prevozom so po različnih mestih različne, nekaj napredka glede prijaznosti uporabniku je bilo v zadnjih letih doseženega, vsekakor pa v primerjavi z drugimi evropskimi državami zaostajamo pri železniškem prevozu. Tu je še veliko prostora za izboljšave. Dneve brez avtomobila bi podprla, poleg zmanjšanja prometa pa sem tudi velika zagovornica zelenih površin v mestih.  

Angelca Likovič
Dnevi brez avtomobila so sami sebi namen. Jaz nisem opazila, da bi bil kdo manj na cesti zaradi tega. Vi ljudi ne morete omejevati. Morajo v službo, v šolo, k zdravniku, po poslih … To je bolj propaganda, da tisti, ki te akcije peljejo, dobijo državni denar. Manj avtomobilov bo, ko bo bolj učinkovit drug prevoz, na primer železnica. Ta je pri nas pod kritiko. Dokler se bodo vlaki vozili s povprečno hitrostjo 35 km/h, ni druge alternative kot avtobus in avto.

Maja Makovec Brenčič
Podpiram predlog, da se uvede več dni brez avtomobila. Kadar je to mogoče, tudi sama avto zamenjam za kolo ali hojo. Tudi zato v moji predsedniški viziji spodbujam ''zdrav duh v zdravem telesu'' in okoljsko odgovornost. Velika prednost je, da imamo v Sloveniji mesta (tudi prestolnico), ki so povsem obvladljiva brez avtomobila. Moramo pa narediti tudi (miselni) preskok na področju uporabe javnega prevoza in ga narediti še bolj dostopnega vsem.

Marjan Šarec
Prehod z avtomobilov z notranjim izgorevanjem na vozila s pogoni brez emisij bo postopen. Osebno menim, da se to ne bo zgodilo prej kot leta 2050. Eden od razlogov je tudi ta, da v Nemčiji avtomobilska industrija zaposluje enormno število ljudi. Vemo pa, da je za proizvodnjo električnih motorjev potrebno veliko manj delavne sile kot pri proizvodnji motorjev na notranje izgorevanje. Še prej se bomo soočili z avtonomnimi vozili in souporabo vozil, kar bo imelo za posledico manj vozil na cestah in manjšo potrebo po parkirnih mestih ter tudi izgubo delovnih mest na področju prevozništva. V službo se vozim z osebnim avtomobilom, ker bi bil težko vezan na javni prevoz glede na naravo mojega dela. Nujno bi bilo treba posodobiti zlasti železniško omrežje, nakupiti nove vlakovne kompozicije in izboljšati fleksibilnost prevoznikov tako na železnici kot na avtobusnem področju. Javni prevoz mora biti hiter in učinkovit, če želi konkurirati osebnim avtomobilom.

Borut Pahor
Dnevi brez avtomobila v mestih so simpatični dogodki osveščanja. Vidim pa, da se ljudje radi odločajo za druge oblike prevoza (javnega, kolesarskega ipd.), kjer so te dobro urejene, in da jih ni treba veliko prepričevati, če imajo možnost izbire. Ne le v glavnem mestu, marsikje po državi vidim zelo uspešne in učinkovite primere dobrih rešitev, vidim pa tudi, da se znajo bistri in ozaveščeni ljudje sami organizirati tako, da porabijo manj energije in povzročajo manj okoljske škode - ko se vozijo skupaj, ima to verjetno tudi druge prijetne učinke.

Ljudmila Novak
Ta ukrep (več dni brez avtomobilov, op. a.) bi podprla, seveda ob predpostavki, da bi z javnim prevozom lahko zagotovili potrebno mobilnost ljudi. Realna ocena pa je, da bi z naših cest lahko popolnoma spravili avtomobile z notranjim izgorevanjem v roku dvajset let. Živim na podeželju, zato moram v službo z avtomobilom. Tudi javni prevoz iz naše vasi do Ljubljane ni najboljši. Na sploh pa v Sloveniji javni prevoz ni zgleden, niti ne zanesljiv in hiter. Če bi bil javni prevoz boljše organiziran, se ga bi zagotovo posluževalo več ljudi.

Romana Tomc
Dan brez avtomobila se mi zdi zelo dober način za osveščanje in promocijo varstva okolja. Nisem pa prepričana, da bomo s tem rešili dejanske probleme. Menim, da ima Slovenija celostno gledano slab sistem javnega prevoza – namreč, če bi imeli boljše povezave z javnim prevozom, kjer bi se lahko za ta prevoz odločili večkrat na dan, bi se ljudje zagotovo odločali za javni prevoz. Tako pa nekaterim prebivalcem iz odmaknjenih krajev ne preostane drugega kot vsakodnevna vožnja z avtomobilom v službo. Kot sem že omenila, v službo hodim peš, ko pa sem v Sloveniji, pa za transferje uporabljam osebni avto, po opravkih v bližini doma pa grem peš.

PLASTIČNE VREČKE

K trajnostnem razvoju Slovenije spada tudi ravnanje z odpadki. V slovenskih občinah je to urejeno bolj ali manj dobro in učinkovito. A povsod je možnost izboljšav.

Strokovnjaki opozarjajo, da je na svetu še en ogromen problem, ki bi ga lahko uvrstili ob bok globalnemu segrevanju. Plastični odpadki. Statistika je grozljiva. Na svetu proizvedemo 80.000 kilogramov plastike na sekundo, v oceane pa vsako leto zaide 6,4 milijona ton plastičnih odpadkov. Po nekaterih ocenah celo več, osem milijonov ton. Leta 2014 je bilo proizvedene 311 milijonov ton plastike. Leta 2050 naj bi je (ob nespremenjenih trendih) že 1,2 milijarde ton. Industrija plastike je odgovorna za 400 milijonov ton toplogrednih plinov letno. Če se bo trend rasti nadaljeval, bo leta 2050 petina vse porabljene nafte šla za proizvodnjo plastike, ki bo odgovorna tudi za 15 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov.

Problem plastike je, da se nekatere izdelke uporablja le nekaj minut, dni ali mesecev, razgradnja pa traja tudi več sto let, če se ta plastika znajde v naravi. Pri tem plastika, denimo v morju, razpada na vse manjše koščke, ki jih morske živali zamenjajo za hrano, kar se velikokrat konča s smrtjo. Realna ocena je, da bo leta 2050 v morju po teži več plastike kot rib. Ta razpadajoča plastika in pa mikroplastika tako priroma nazaj na naše krožnike in v kozarce, saj so nedavne raziskave pokazale, da so plastiko našli tako v pitni vodi kot morski soli.

Preveč plastike uporabljamo, da bi zgolj z recikliranjem rešili težavo. Zmanjšati je treba tako proizvodnjo kot tudi porabo plastike. Vlada je odločila, da bodo v Sloveniji s 1. januarjem 2019 na vseh prodajnih mestih blaga ali izdelkov prepovedane brezplačne plastične nosilne vrečke, in sicer ne glede na debelino njihove stene. Stranka Levica hoče korak dlje, da bi povsem prepovedali plastične vrečke, poleg tega še pribor za enkratno uporabo in izdelke, ki vsebujejo mikroplastiko.

Bi morali pri nas povsem prepovedati plastične vrečke?

Suzana Lara Krause
Kot z marsikaterim zakonom je tudi s prepovedjo plastičnih vrečk tako, da moramo najprej sploh zagotoviti izvajanje določila. Upam, da bomo kot družba že kmalu naredili prehod na bolj zelene prakse in zakonske restrikcije ne bodo potrebne. Tako kot človek ne potrebuje za vsako limono plastične vrečke, tudi družba ne potrebuje za vsako plastično vrečko novega zakona. Osveščati moramo ljudi in potem zaupati, da bomo skupaj uspeli spremeniti stare načine delovanja v bolj okolju prijazne.

Angelca Likovič
Bolj kot prepovedovati je treba ponujati druge, boljše možnosti, potem bodo ljudje sami izbrali boljše in cenejše. Tukaj imamo še veliko rezerve. Je pa res, da toliko vrečk, kot smo jih imeli, nikamor ne pelje. Ko sem jaz bila majhna, smo šli v trgovino obvezno s cekarjem. Noben še pomislil ni na vrečke. Stvari so se pa zavijale v papir. Še papirnatih ‘škrnicljev’ je bilo bolj malo. Tudi mleko bi lahko spet imeli v steklenicah.

Maja Makovec Brenčič
Plastične vrečke so resen okoljski problem, ki je bil z vidika družbene odgovornosti do okolja vrsto let podcenjen. Zato podpiram ukrepe, ki bodo kakorkoli pripomogli k zmanjšanju okoljske obremenjenosti na račun embalaže. Sama uporabljam razgradljivo embalažo.

Marjan Šarec
Ukrep prepovedi brezplačnih plastičnih vrečk bo stopil v veljavo šele s 1. januarjem 2019. Je pa ta ukrep posledica evropske direktive. Torej smo ponovno sledilci, ne pa kreatorji našega razvoja. Če smo se odločili, da bomo naš gospodarski razvoj gradili tudi na modelu krožnega gospodarstva, potem je logično, da bi prepovedali uporabo vseh plastičnih vrečk ter že letos začeli z aktivnostmi ozaveščanja javnosti glede trajnostne rabe nakupovalnih vrečk in kako plastične vrečke vplivajo na okolje. Osebno menim, da bi s 1. januarjem 2018 morali prepovedati brezplačne plastične vrečke in s 1. januarjem 2019 še vse ostale plastične vrečke.

Borut Pahor
Vse take pobude se mi zdijo v redu. Najbrž pa na primer plastenka povzroči celo več škode od vrečke in zato ne bo prav, da se ustavimo samo pri tej. Tako razumem ta prizadevanja kot nenehno opozarjanje in stalno osveščanje o pomembnosti varovanja okolja kot naše skupne prihodnosti.

Ljudmila Novak
Morda. Sem za uvedbo biorazgradljivih vrečk.  

Romana Tomc
V povezavi z ohranjanjem okolja je treba predvsem osveščati ljudi in jih spodbujati k njihovemu aktivnemu ravnanju. Čeprav na ravni posameznika, lahko vendarle veliko prispevamo k ohranjanju in čistemu okolju z drobnimi dejanji: hojo namesto avtomobila, uporabo torb namesto plastičnih vrečk ipd. Opažam, da se ljudje zavedajo pomena čistega okolja, na primer v trgovine hodijo s svojimi torbami, s čimer je poraba vrečk manjša.