Na lastne oči smo se želeli prepričati, kako Zagreb okreva po najhujšem potresu v zadnjih 140 letih. Prvi vtisi po prihodu v hrvaško prestolnico so bili, da se v mestu, v katerem se prepletata umetnost in kultura, ni dogodilo nič hudega. Ljudje so hiteli po ulicah, v lokalih je znova polno ljudi. Čeprav je Hrvaška še vedno v krempljih epidemije covid-19, so se prebivalci sprostili, vendar je v njihovih očeh kljub prijaznim nasmehom še vedno čutiti strah in spomin na tisto mrzlo jutro 22. marca. Nihče od domačinov se ni ustrašil naše kamere in mikrofona, prijazno so nas spraševali, iz katere medijske hiše smo, in hiteli opisovati svoje spomine.
Iz vsake pripovedi je bilo čutiti strah in nelagodje ob spominu na strašno bobnenje, ki si ga bo večina Zagrebčanov zapomnila za vedno. Čeprav ravno danes mesto, ki so mu nekoč rekli Bel Zagreb, praznuje svoj rojstni dan, na ulicah ne bo velikega slavja. Ne samo zaradi epidemije covid-19, ampak tudi zaradi sanacije mesta. Hiše, ki ne bi bila poškodovana, ni. Čeprav zunanjost ne prikaže pravih razsežnostih opustošenja, je v notranjosti zgradb videti tisto pravo moč narave.
Najbolj boleč in čustven pogled je bil za ekipo trenutek, ko smo vstopili v prostore Hrvaškega glasbenega zavoda. Že zunanjost, kjer so gradbeni stebri, sporoča, da se s stavbo nekaj dogaja. Ko pa vstopiš v nekoč mogočno veliko dvorano, se ustavi svet. Občutek imaš, da je vojno stanje. Popolnoma uničeni stropi, povsod odpadli omet, prazni stoli polni gradbenega materiala. Na odru klavir, poleg njega pa mlado dekle z violončelom. Glasba, ki prihaja izpod njenih rok, zamrzne trenutek v vseh nas. Čeprav smo novinarji navajeni vsega, je ta trenutek v nas prebudil zavedanje, kako pravzaprav majhen je človek v primerjavi z naravo. Nekoč dvorana, ki je gostila koncerte klasične glasbe, je danes razbita in uničena, vendar iz njenih zidov še vedno prihajajo zvoki, ki dajejo upanje, da bo jutrišnji dan boljši.
Stavba Hrvaškega glasbenega zavoda je le ena od mnogih v Zagrebu, ki bodo še leta in leta nosile posledice. Poškodovane so bile številne kulturno-zgodovinske stavbe, med drugim znamenita katedrala. Dan po potresu so na teren nemudoma odšli statiki in začeli ocenjevati varnost stavb. Te so dobile oznake: rdeča, rumena, zelena. Če je hiša dobila rdečo oznako, je to pomenilo, da ni varna za bivanje, zelena pa, da se ljudje lahko vrnejo. Večina Zagrebčanov je izgubila streho nad glavo. Še danes, dva meseca po potresu, niso pregledali in ocenili vseh stavb, 4500 Zagrebčanov tako še vedno nima plina in tople vode. Sanacija mesta bo po prvih ocenah trajala med deset do dvajset let, nekatere stavbe bodo morali tudi podreti. Nekatere, ki imajo kulturno-zgodovinski pomen, bodo morali ohraniti in vrniti v stanje pred potresom.
Letošnji 22. marec je dodobra pretresel Zagrebčane, a na drugi strani povezal vso Hrvaško. Nikoli ne bodo pozabili fotografij, ki so obšle ves svet, ko so člani navijaške skupine Bad blue boys pomagali pri evakuaciji inkubatorjev z novorojenčki. Slika porodnic, ki so samo v kopalnih plaščih in copatih z največjim bogastvom v rokah, svojim otrokom, zbežale iz porodnišnice, so še tako močnemu človeku izvabile solze na oči. V času potresa so se rodili trije otroci in njihovi starši zagotovo nikoli ne bodo pozabili trenutka, ko so se tresla tla, na drugi strani pa se je rojevalo novo življenje. Domačini se še danes spomnijo, da so bili to dnevi, ko je Hrvaška pozabila na nasprotja, na to, čigav si in od kod prihajaš. To so bili dnevi, ko so na pomoč prihajali gasilci iz vse države, gorski reševalci in vojaki. Dnevi groze, žalosti, ko se je ljudem porušil svet, trenutek, ko je poškodbam podlegla komaj 15-letna deklica, in trenutek, ko sta med ljudmi znova zavladali solidarnost in povezanost. Naj bo takšnih dni čim manj in naj se belo mesto znova blešči v vsej svoji lepoti. Vse najboljše, Zagreb.
KOMENTARJI (16)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.