Teroristični napadi v Franciji so marsikaj spremenili tudi za evropske muslimane, pravijo mnoge njihove organizacije. Čeprav upajo, da bodo skupnosti, v katerih so doslej živeli brez težav, še naprej ostale enotne, ne glede na veroizpoved, se pojavljajo težave. Kot poroča Independent, so v samo enem tednu po napadih v Franciji našteli med 50 in 60 primerov nasilja, katerega tarče so bili muslimani.
Večina medtem računa na to, da se bodo zadeve pomirile – v smislu "življenje gre naprej". Drugi pa opozarjajo – če takšen dogodek ne pomeni sprememb, potem je cena, ki so jo plačale njegove žrtve, še večje.
Odpira se predvsem vprašanje, od kod sovraštvo, in od kod moč tistih, ki mlade, rojene v Evropi, vabijo v skrajne vrste in jih prepričajo v ideje, ki jim ostro nasprotuje večinska islamska teologija.
O svojem pogledu na to vprašanje, se je za New York Times razpisal priznani nizozemski pisatelj Abdelkader Benali. Kot pravi, je ekstremizem vabljiv, težko se mu je upreti v svetu, ki v mladih muslimanih vzbuja jezo, za katero priznava, da jo je nekoč čutil tudi sam: "Nekaj v meni se je prelomilo. Star sem bil 13 let, kot tipični nizozemski najstnik, sicer maroških korenin, sem sanjaril o dekletih in knjigah. A ko smo nekega dne pri zgodovini obravnavali fatvo zoper pisatelja Salmana Rushdieja, sem videl, kako smo različni. Učitelj je govoril o svobodi govora. Jaz o razžalitvi preroka. Nastala je mučna tišina, večina sošolcev niti ni razumela, o čem sva govorila. Kakšna fatva? A učitelj je vedel. Trdil je, da je nesmiselna in vprašal, kako je lahko nekdo užaljen zaradi fikcije in kako lahko domišljija nekoga pošlje v smrt. Spomnim se, da sem vstal, povzdignil glas in se trudil ubesediti svetost preroka zame in za mojo skupnost. Bolj, kot mi je odgovarjal z racionalnimi argumenti, bolj jezen sem postajal. Pa kaj res ne razume, da je norčevanje iz preroka moralni zločin? Moji sošolci so me gledali, kot da se mi je zmešalo. Takrat sem že stal in vpil. Še nikoli nisem bil tako jezen. Ni šlo več za Rushidijevo delo, ampak zame. Hotel sem maščevanje."
Benalija je učitelj zaradi jeznega, neprimernega vedenja, poslal iz razreda. Skupaj z jezo, ki je Benali ni razumel niti sam. "Zrasel sem v povprečni maroški priseljenski družini. Obhajali smo ramadan, a oče je le redko zahajal v mošejo. V hiši sta bili dve knjigi – Koran in telefonski imenik. Nobene nismo uporabljali. Sam sem si želel biti del družbe mojih sošolcev. Doma o fatvi nismo veliko govorili. A ob izbruhu te zgodbe se prvič počutil kot del skupnosti, ki je morala odgovoriti na vprašanje, ali lahko islam in zahodna kultura sobivata. Tudi svet okoli mene me je ves čas opominjal na to, kdo sem – moje ime, moje korenine, moja koža in svetovni dogodki. Vse to je vodilo v vedno več vprašanj o tem, kdo pravzaprav sem. Islam mi je dejal, da je en Bog, Mohamed pa njegov prerok. Če dodam temu še pet stebrov islama, bo vse v redu. A živel sem v državi, ki ni delila moje vere. Moral bi najti ravnovesje med svojimi verskimi koreninami in nevernim okoljem. Namesto tega sem se počutil kot sirota."
Kot pravi, je iskanje odgovorov na takšna vprašanja za najstnika v sekularni družbi mnogo težje kot se morda zdi. Benali odgovorov sicer ni iskal v verskih tekstih ampak v splošni literaturi, med drugim v Preobrazbi avtorja Kafke.
Ko je bil star 17 let, je končno vzel v roke Rushdiejeve Satanske stihe, knjigo, zaradi katere je nekoč "ponorel" v šoli: "Bilo je neverjetno. Bil sem mladenič, ki se je boril s svojo vero v sekularnem svetu, sin emigrantov iz globoko verne dežele v svetu, kjer je bilo vse sprejeto, a nič sveto. In spoznal sem, kar sem že čutil – svobodna in odprta družba za verne ljudi predstavlja grožnjo. Iz vaše vere se bodo namreč norčevali, jo morda zatirali, to pa bo v vas povzročalo jezo."
In prav v tem stanju se odpira manevrski prostor za ekstremiste, ugotavlja. "Vzpon ekstremistov, ki mlade muslimane z Zahoda vabijo v svojo islamsko utopijo, povzroča strah v muslimanskih skupnostih. Dekleta in fantje, ki zapuščajo družine, da bi postali morilski stroji, ne odhajajo iz Bagdada, ampak in Bruslja in Haaga. Trdimo, da to ni naš islam, ker ga takšnega nočemo, a iz lastnih izkušenj vem, kako močan je lahko klic ekstremizma, če odraščaš v svetu, kjer imaš občutek, da se vsi norčujejo in tvoje kulture."
Le da je temu ekstremizmu očitno postalo vseeno, kdo so njegove žrtve. Med prvimi, ki so bili ubiti v Parizu, sta bila muslimana Mustafa Ourrad, sodelavec časnika Charlie Hebdo in policist Ahmed Merabet. "Vsakič, ko evropski muslimani vidimo fotografijo Merabeta, kako mrtev leži na pločniku, vidimo sebe in čutimo nemoč. Naslednje vprašanje po takšnih dogodkih pa je, "kaj bom jutri rekel v službi/šoli".
Čeprav meni, da zahodne vlade počnejo premalo, da bi se muslimani tukaj čutili resnično sprejete in spoštovane, pa krivde pravzaprav ne išče v družbi: "Kar se je zgodilo v Parizu, ni posledica pomanjkanja humorja, nezmožnosti razumevanja karikatur ali sovraštva proti Zahodu. Gre za jezo, ki je ubrala napačno pot."
Kot pravi, je dvom v stvari tisti, ki nas med drugim definira kot ljudi. A če je lahko na eni strani vir kreativnosti, je lahko na drugi pot v jezo in fundamentalizem.
"Francoski pisatelj Michel Houellebecq je nekoč dejal, da ljudje ne morejo živeti brez boga, ker postane življenje neznosno. Ti teroristi so v brezbožni družbi našli svojega boga. Charlie Hebdo se je iz njega norčeval, ga ponižal na raven karikature. Zato so šli v obrambo svojega Boga in za seboj pustili 12 trupel. Postali so plen močne zablode. Prav takšne zablode, v kateri sem se kot najstnik znašel sam – da bo z napadom na tistega, ki nosi meni neljubo sporočilo, jeza izginila, jaz pa bom zmagovalec."
Pot iz zablode oziroma jeze, je namesto tega po njegovem, razumevanje njenega vira: "Zame je bilo to, da svobodno dvomim, se ne postavljam na eno ali drugo stran in čutim empatijo tudi za tiste, s katerimi se ne strinjam, osvobajajoče. Danes še vedno sledim svojim islamskim koreninam, a brez tega, da bi se vdal dogmam, represiji ali ritualom."
Kot pravi je svet po 11. septembru postal kraj, v katerem se muslimani pogosto sprašujejo kdo so. "Vprašanje, ali pripadam Voltairjevemu Parizu ali Mohamedovi Meki, je napačno. Muslimani smo prav toliko Evropejci kot Romi, homoseksualci, intelektualci, kmetje ali delavci. V Evropi smo že stoletja, tu bomo ostali, ne obnašajte se, kot da smo prišli včeraj."
