Charles Manson je zaradi "naravnih vzrokov" umrl v bolnišnici Kern County, so sporočili iz kalifornijskega zapora. Oblasti so že pred tem v sredo sporočile, da je 83-letni ameriški zločinec hudo bolan in so mu šteti dnevi, vendar so bile podrobnosti o njegovem stanju skope.
Viri iz zapora so za LA Times dejali, da je bil "resno bolan", zaradi katere je bil v zadnjih mesecih večkrat hospitaliziran.
Bolj kot je njegovo zdravje pešalo, več težav so imele tudi oblasti, ki so morale skrbeti za njegov transport v bolnišnico, še navaja medij, saj za prevoz tako zloglasnih zapornikov veljajo še posebej strogi varnostni ukrepi.
Manson, ki je je bil v zaporu od leta 1971, je bil izjemno problematičen zapornik, ki je zaporniška pravila kršil več kot 100-krat, še vedno pa je imel veliko "oboževalcev" - tako zunaj kot znotraj zapora, so medijem še povedali viri. Med drugim naj bi paznikom redno pljuval v obraz, osebje zapora polival z vročo kavo, vsaj enkrat zažgal vzmetnico, predvsem pa redno netil prepire in pretepe med zaporniki.
Leta 2014 se je tudi želel poročiti s 26-letno oboževalko, ki ga je zadnjih sedem let zvesto obiskovala v zaporu, pritoževal se je, da jima oblasti ne dovolijo zasebnih obiskov, ki bi vključevali tudi spolne odnose.
Čeprav ni bilo verjetno, da bi ga kadar koli izpustili iz zapora, bi Manson pred odbor za pogojne izpuste lahko znova stopil na začetku leta 2027, ko bi bil star 92 let. Zaslišanje leta 2012 se ni končalo v njegov prid, potem ko se je psihiatru, ki ga je obravnaval, pohvalil, da "je zelo nevaren človek".
Kdo je bil Charles Manson – od prvega ropa trgovine z alkoholom do vere v "Helter Skelter"
Charles Manson je svetu znan kot voditelj kulta Mansonova družina. Njegovi sledilci so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Kaliforniji na odročnem in propadajočem ranču živeli v obliki komune, kjer so vladali nasilje in neskončno vdajanje vsem vrstam drog.
Mansonova družina je julija in avgusta 1969 na štirih lokacijah zagrešila serijo devetih brutalnih umorov, med žrtvami je bila tudi noseča soproga režiserja Romana Polanskega, Sharon Tate.
Pred sodišče je stopil leta 1971 in bil sprva zaradi naklepanja umorov obsojen na smrtno kazen, kar so leto kasneje spremenili v dosmrtni zapor.
Manson je verjel v "Helter Skelter" (po pesmi z istim naslovom skupine the Beatles) - neodvisno apokaliptično dirkaško vojno. Verjel je, da bodo ti umori vojno okrepili. Prav tako je sledilcem obljubljal, da bodo "prevzeli Ameriko", med drugim z umori znanih in bogatih. Svojim sledilcem je razložil, da "se bodo znebili prašičev", oni pa so verjeli, da je Manson guru nove družbe, ki bo preživela apokalipso.
V šoli je zdržal vsega skupaj štiri leta in bil, kljub IQ 109 (test so opravili, ko je bil star 21 let), skoraj nepismen. Socialni delavci so ga redno opisovali kot izjemno nedružabnega in odmaknjenega od družbe. Prav tako je imel težave z obvladovanjem jeze.
Kljub poskusom prevzgoje je tako ostal na poti kriminala, le da se je teža zločinov stopnjevala. Oktobra 1951 je končal na psihiatriji, ker so oblasti ocenile, da bo to morda bolj učinkovito od zapora. Vendar je bil tam tako problematičen, da so ga iz ustanove z minimalnimi varnostnimi ukrepi, septembra 1952 premestili v strogo varovano ustanovo. Tam pa je njegovo vedenje kar naenkrat postalo zgledno. Pridobil je delovne navade in napredoval v izobrazbi. Ocenili so, da je njegovo znanje, ki je prej ustrezalo znanju nekoga iz čertega razreda, napredovalo na raven sedmega razreda. In tako je leta 1954 uspešno prestal srečanje z odborom za pogojne izpuste.
Po odhodu na svobodo je najprej živel s teto in stricem, nato z mamo. V tem času se je celo poročil z natakarico Rosalie Jean Willis in z njo po lastnih besedah "za kratek čas našel resnično srečo".
Srečo je hitro zapravil, ker se je vrnil na stara pota. Ukradel je avto in se z nosečo ženo odpravil v Los Angeles. Ko so ga ujeli, je bil tokrat obtožen zveznega zločina, ker je z ukradenim vozilom prečkal mejo zvezne države. Na priporočilo psihiatra je dobil štiri leta pogojne kazni. A ker se ni javil na zaslišanju za še en podoben prestopek, so ga aretirali in poslali za zapahe.
Medtem ko je bil v zaporu, se je rodil njegov sin Charles Manson Jr. Medtem ko ga je soproga sprva še obiskovala, si je kasneje našla drugega moškega, Manson pa je ostal za zapahi, potem ko je le nekaj dni pred novim zaslišanjem pred odborom za pogojne izpuste, iz zapora skušal pobegniti z ukradenim vozilom.
Tudi naslednji poskus življenja na svobodi se je hitro končal. Septembra 1958 so ga izpustili na pogojno svobodo. Do novembra se je že ukvarjal z zvodništvom 16-letnice, živel pa je na račun še ene mlade ženske iz bogate družine. Najprej so ga ujeli, ker je skušal unovčiti ponarejen ček, nato so njegovo prostitutko Leono zasačili na delu. Tokrat je bil sodnik milosten, ker je ženska pred sodiščem pričala, da "sta s Čarlijem globoko zaljubljena in bi se poročila, če bi le bil on svoboden". Kasneje sta se tudi dejansko poročila, čeprav bolj kot iz globoke ljubezni za to, da njej ni bilo treba pričati proti njemu.
Že leta 1960 je bil nazaj v zaporu, znova zaradi kršenja pogojne kazni in zato, ker so pri prostituciji ujeli še eno žensko, ki jo je vzel pod svoje "okrilje".
Leto kasneje je prošnja za izpust propadla, pristojni so ga opisali kot "lačnega pozornosti", oblasti pa so ga premestile v zapor na McNeil Island. Tam se je začel učiti igranja kitare in sanjati o glasbeni karieri. S pomočjo zapornikov se je celo dokopal do kontaktov nekaj zaposlenih pri večjih glasbenih založbah.
Leta 1964 se je končal tudi njegov zakn z Leono, Manson pa je znova začel upati na pogojni izpust. Tega je dočakal 21. marca 1967. Star je bil 32 let in do takrat je polovico svojega življenja preživel v zaporih ali prevzgojnih domovih.
Preden je postal zloglasni zločinec, se je nato v Los Angelesu poskušal kot glasbenik, celo s pomočjo Dennisa Wilsona, bobnarja in ustanovnega člana skupine The Beach Boys, ki ga je spoznal po naključju, a so vsi poskusi uspešne glasbene kariere klavrno propadli. Je pa nekaj njegovih pesmi odmev našlo po njegovi obsodbi.
Zločinski pohod
Čeprav so bile zaporniške oblasti prepričane, da Mansonova obsesija s slavo ne bo tako velika, da bi bil zaradi tega kdo ogrožen, se je to izkazalo za napačno predpostavko.
Kmalu po odhodu iz zapora je Mansona pritegnila ideja kulta. Okoli sebe je zbral skupino problematičnih posameznikov in jim, kot je kasneje trdila ena od članic "opral možgane".
Sprva se je "družina" ukvarjala z "manjšimi zločini" - kraje, ropi, pretepi ... A da bi pospešil apokaliptično vojno, ki se je odvijala v njegovi glavi, tudi v resničnem svetu, se je "družina" kasneje odpravila še na morilski pohod. 8. avgusta 1969 je "družina" vdrla v dom igralke Sharon Tate in režiserja Romana Polanskega. Igralka je bila takrat skoraj pri koncu nosečnosti, Polanski pa je bil v Evropi, kjer je snemal film. Tateovo so umorili, skupaj z njo je umrl še njen nerojeni otrok. Umorili so tudi tri njene prijatelje, ki so bili na obisku in 18-letnika, ki je ravno zapuščal hišo. Na podlagi Mansonovih napotkov je moril Tex Watson, na kraju zločina pa so bile še Susan Atkins, Linda Kasabian in Patricia Krenwinkel.
Hiša Polanskega in Tatove naj bi bila tarča, ker je tam prej živel glasbeni producent Terry Melcher, s katerim je Manson želel podpisati pogodbo, a ta "ni cenil njegovega talenta". Zato je svojemu klanu naročil "naj uničijo vse v hiši".
Umori so šokirali javnost. Scenarist Wojciech Frykowski je bil zaboden 51-krat, noseča Sharon, ki je napadalce rotila, naj jo pustijo pri življenju dovolj dolgo, da rodi otroka, 16-krat.
Ob pokolu v hiši Romana Polanskega, so člani Mansonove družine umorili še Bernarda Crowa, Garyja Hinmana ter Lena in Rosemary LaBianca.
Rosemary je bila zabodena 41-krat, njen mož Leno 12-krat z nožem in 14-krat z vilico. Na njegov trebuh je bila vrezana beseda "vojna". Bizarna krvava sporočila so bila zaščitni znak morilskega pohoda Mansonove družine. V hiši Polanskega so na stene in vrata s krvjo žrtev napisali "prašič" in "Helter Skelter" - ta izraz je bil sicer narobe črkovan.
Cena zloglasne slave
Serija zločinov je Mansonu končno prinesla tisto, po čemer je vseskozi hrepenel - slavo. To, da je postal simbol norosti, nasilja in pošastnosti ga ni motilo. Junija 1970 je bil na naslovnici revije Rolling Stone. Njegova zgodba je bila nosilni članek izdaje z naslovom Charles Manson: Neverjetna zgodba najbolj nevarnega človeka na svetu.
Njegova podoba je našla pot v umetnost, modno industrijo, z njegovo psiho in motivi za pokol so se ukvarjale knjige, televizijske oddaje, blogerji ... O zloglasni družini in njenem voditelju so bili posneti filmi. Manson je fantazije "oboževalcev" nato še leta polnil s svojim vedenjem v zaporu in z neobžalovanjem zločinov.
V pozornosti medijev je užival in z njimi z veseljem delil svoje misli, če so ga o tem le vprašali.
Vseeno desetletja kasneje, še vedno številne zaposluje vprašanje, zakaj. Vincent Bugliosi, tožilec v Mansonovem primeru, je "družini" kasneje spisal knjigo. Prepričan je, da gre za enega najbolj čudaških primerov v ameriški kriminalni zgodovini: "Kot sem že večkrat rekel, če se ti umori v resnici ne bi zgodili in bi nekdo o vsem skupaj spisal knjigo, v kateri bi do potankosti opisal vse, kar se je zares dogajalo, mislim, da bi jo večina odložila že po par straneh. Namreč, čeprav so knjige fikcija, mora biti zgodba vsaj do neke mere verjetna. Mansonova zgodba pa bi bila enostavno preveč nora celo za fikcijo."
Številni se prav tako sprašujejo, kako je Mansonu uspelo sledice prepričati v morilski pohod. "Njegove misli so me povsem prevzele, bil je karizmatičen in prepričljiv," je o Mansonu povedala nekdanja članica Mansonove družine Leslie van Houten.
In medtem ko si mnogi še vedno želijo vpogleda v Mansonov sprevržen miselni proces, je Laurie Levenson, profesorica na pravni fakulteti Loyola, prepričana, da pretirano poglabljanje niti ni potrebno. Za CNN je Mansona opisala kot "utelešeno zlo", kot "najhujšega med najhujšimi".
"Če boste zlobec, morate biti brezmejno zlobni. In Manson je brezmejno zloben," je dejala Levensonova.
