Življenje po 'puču': Volka, ki je enkrat okusil kri, se ne da več ustaviti

Turška pisateljica, rojena 1970 v turškem mestu Edirne, Esmahan Aykol živi in dela med Berlinom in Istanbulom. Te dni je za Berliner Zeitung napisala kolumno o življenju v Turčiji po neuspelem vojaškem udaru.

Besedilo je začela z izjavo, da se vse od neuspelega puča naprej lahko na cestah Istanbula slišijo vzkliki bradatih moških "Allahu Akbar!". Nekaj, kar je bilo prej nezaslišano, je zdaj postalo nekaj običajnega.

Pravi, da je turška družba postala družba strahu. Med ljudmi krožijo številne teorije, kaj se je tistega usodnega petka zgodilo – je bil res poskus državnega udara? Ali so oblasti morda vedele, kaj se pripravlja? So se odločile, da udara ne preprečijo, saj so izračunale, da jim koristi. Želijo oblasti predčasne volitve in zmago, posledično večino v parlamentu? Tako bi lahko spreminjale ustavo, kot se jim zdi, predsednik Tayyip Recep Erdogan pa bi bil lahko znova predsednik, se sprašuje pisateljica.

"Kot avtorica kriminalk sem opazovala, kaj se dogaja. Spraševala sem se, kdo bo imel od vsega tega največjo korist. Bilo je jasno: Erdogan je bil edini zmagovalec. Tudi sam je neuspeli državni udar nekajkrat poimenoval kot božji dar," piše Aykolova, ki opozarja na številne aretacije in odpuščanja z delovnih mest.

"Vsem je jasno, da so pred nami še slabši časi. Erdoganov režim nam ne bo pustil dihati. Njegovi podporniki že zdaj, in sicer med vsakim njegovim govorom, zahtevajo ponovno uvedbo smrtne kazni. Tudi sam Erdogan se strinja z njimi," je kritična turška pisateljica, ki išče primerjave tudi z letom 1933, ko je v Berlinu zagorel Reichstag in opozarja na povračilne ukrepe po poskusu atentata na Adolfa Hitlerja.

Pravi, da so ulice prazne. Nekoč polni avtobusi zdaj samevajo, čeprav so oblasti ukazale, naj bo javni prevoz nekaj časa brezplačen. Sama se je te dni odpravila na čaj, ko pa je prišla do avtobusne postaje na trgu Taksim, je bila priča napadu. Voznik avtobusa udari mladeniča, čeprav mu ta ni storil nič žalega. Prihiti drugi voznik in prav tako udari mladega moškega. Pri tem kričita, ali se sploh zaveda, kdo sta. Hvalita se z zmago nad pučisti. Ko je eden izmed voznikov pograbil boksar in si ga nataknil na dlan, je pisateljica zakričala mladeniču, naj beži.

V njeni domovini obstaja rek: "Kurdun disine kan degdi." Kar dobesedno pomeni, da se je volkov zob dotaknil krvi. "Volka, ki je enkrat okusil kri, se več ne da ustaviti. Če to drži, bo naša država postala še bolj nevarna za majhne ovce," je zapisala intelektualka.

'Tisti, ki lahko, bežijo iz države'

Ženske organizacije se bojijo vala nasilja. Po neuspelem udaru je lažje priti do orožnega lista in orožja. In zoper koga se orožje uporabi? Po besedah Aykolove država ne zbira podatkov o nasilju nad ženskami, a omenjene organizacije poročajo, da v Turčiji vsak dan umrejo štiri ženske, katere umorijo njihovi soprogi ali družinski člani.

"Turčija se je spremenila v družbo strahu. Tisti, ki lahko, bežijo. Prijatelj homoseksualec je zaprosil za azil v Kanadi. Prijateljica, sicer samohranilka, s sinom beži v London. Nekaj črnega humorja: vsak dan dobim od znancev, ki vedo, da imam tudi nemško državljanstvo, eno ali dve prošnji za poroko," zaključi turška pisateljica.