Protestnik, dvigni glavó visoko v nebo

Nekoč, ko so glavne novice pisali le profesionalni novinarji in jih je peščica širši javnosti posredovala zgolj na papirju oziroma prek televizijskih in radijskih signalov, so bili protestniki glavni ustvarjalci zgodovine. In v zgodovini, ko so protestniki stopali na ulice brez orožja in tako naznanjali svoje nasprotovanje, je bila glavna definicija novic razgibanost, pomembnost in pogosto posledičnost.

V 60. letih preteklega stoletja so v ZDA protestirali proti vojni v Vietnamu, v 70. letih so vstali proti Iranu in Portugalski, v 80. so demonstrirali proti jedrskemu orožju, proti izraelski okupaciji Zahodnega brega in Gaze, proti komunistični tiraniji na Trgu nebeškega miru in v Vzhodni Evropi.

Protesti so bili podaljšek politike. In pred kratkim so protesti postali zopet pomembni pri ustvarjanju zgodovine. A tokrat so se obrnili proti politiki. Vse skupaj se je začelo v Tuniziji, kjer je diktatorska grabežljivost prekoračila mejo brezsramja in je navaden 26-letni državljan z imenom Mohamed Buazizi postal zadnja bilka upanja. Živel je v mestu Sidi Buziz, 125 kilometrov južno od Tunisa. V petek zjutraj pred skoraj natanko enim letom se je odpravil na delo, kjer je na svoji stojnici prodajal zelenjavo. 17. decembra 2010 ga je policistka, kot naj bi mu to predstavniki represivnega storili že večkrat, začela nadlegovati, mu zasegla njegovo blago in ga oklofutala. Odpravil se je naravnost pred poslopje oblasti, kjer se je želel pritožiti, a ni dobil nobenega odziva. Opazili so ga šele, ko se je na vratih polil z razredčilom in prižgal vžigalico.

"Moj sin se je zažgal zaradi dostojanstva. V Tuniziji je dostojanstvo bolj pomembno kot kruh," pravi njegova mati Manubia Buazizi. In njegova vžigalica gori še danes. V Tuniziji so se po smrti Buazizija v protest proti režimu zbirale množice. Začela se je jasminova revolucija, ki je strmoglavila tamkajšnji režim. Vendar z njegovo smrtjo se ni začela le jasminova revolucija. Prebudila se je arabska pomlad.

Ogenj, ki ga je vžgal Buazizi, se je širil po arabskem svetu in še ni ugasnil. Najprej je zajel sosednjo Alžirijo, kjer so protestniki oblasti prisilili, da so ukinile 19 let trajajoče izredne razmere. V Libanonu so protestniki zahtevali zvišanje plač in ga dobili. V Jordaniji, kjer še vedno protestirajo, so že izsilili, da je kralj Abdulah II. razpustil vlado premierja Rifaja in nekaj mesecev njegovega naslednika Bahita, ki prav tako ni znal zagotoviti napredka in uresničiti napovedanih reform.

V Sudanu je moral predsednik Bašir obljubiti, da po izteku mandata leta 2015 ne bo kandidiral. V z nafto bogatem Omanu je sultan Kabus popustil in obljubil zvišanje minimalnih plač, razpustil ministre ter del oblasti prenesel na zakonodajne oblasti. Tudi v povsem nedemokratični Savdski Arabiji so doživeli nekaj sicer borih reform.

Padel je Mubarak v Egiptu, ki se sedaj s postelje brani pred obtožbami o korupciji v časi njegove tri desetletja trajajoče vladavine. Ljudem so obljubili volitve, tako parlamentarne kot tudi predsedniške, a za zdaj je oblast še vedno v rokah vojske, ki pa se zopet sooča s protesti, saj Egipčani na to nočejo pristati.

V Jemnu je morala odstopiti vladajoča stranka, ranjen je bil predsednik Saleh, ko pa se je pred kratkim po okrevanju vrnil iz Riada, je moral podpisati dogovor, da sestopa z oblasti. Tudi v vse manj okupiranem Iraku je moral premier al Maliki napovedati, da se ne bo potegoval za še tretji mandat.

V Bahrajnu protesti še potekajo. Kralj Hamad, ki je na pomoč sicer poklical savdijsko vojsko, a se je ta potem umaknila, je popustil glede nekaterih ugodnosti za državljane, ob tem pa vojsko naščuval proti vsakomur, ki je le namignil, da bi lahko protestiral. Veliko je smrtnih žrtev med protestniki, ki pa kljub temu vztrajajo.

Zgodila se je tudi navidez nedostopna Libija. Protestniki so ob pomoči Nata prevzeli nadzor nad večjim delom države, v beg poslali voditelja Gadafija in ga na koncu ujeli ter ubili. Zdaj obljubljajo novo ustavo in volitve. Tudi v Kuvajtu so morali zaradi protestnikov odstopiti vladni ministri. V Siriji pa protesti še potekajo in postajajo vse bolj krvavi. Predsednik al Bašar je sicer pristal na nekatere zahteve, kot so izpustitev nekaj političnih zapornikov, končanje desetletja trajajočih izrednih razmer, in na razpustitev parlamenta ter vlade. A protest se nadaljuje. Tako kot v Libiji se je oblikovala osvobodilna vojska, ustanovili pa so tudi Sirski narodni svet. Svet pa še naprej šteje žrtve v tej državi.

In tudi boj proti odstotku

A arabska pomlad je zadišala tudi v zahodnem svetu. Zbudili so se revni sloji v Londonu, ki so sicer manj številčni, a vseeno odmevno zažigali avtomobile in trgovine. Dosegli niso ničesar, saj so jih v stilu oblasti v arabskih državah represivni organi hitro umirili. Iz tega so se verjetno nekaj naučili protestniki, ki sedaj že več mesecev okupirajo park pred znamenito in verjetno v svetu najbolj znano borzo na Wall Sreetu v New Yorku, od koder se širijo tudi  na zahodno obalo in druga mesta na vzhodu Amerike.

V zaradi dolgov skoraj bankrotirani Grčiji so protesti prav tako skoraj del vsakdana. Grki nasprotujejo ostrim ukrepom, ki jim jih diktirata Evropska unija in Mednarodni denarni sklad, ki se pojavljata kot rešitelja za njihove probleme. Protestirali so tudi v Španiji, Italiji, na Portugalskem in še bi lahko naštevali.

Podoben protest poteka tudi pri nas. V prepričanju, da je mogoče dočakati boljši jutri, so protestniki 15. oktobra organizirali shode v treh večjih slovenskih mestih, nato pa se v prestolnici naselili na trg pred borzo, kjer še vedno vztrajajo in se dnevno dogovarjajo, kakšne bodo njihove akcije. Te so sicer povsem nenasilne.

Prav vsi protesti po svetu pa imajo skupno nit. Protestniki so prepričani, da njihovi politični sistemi niso več učinkoviti in so skorumpirani. Pod pretvezo demokracije ti sistemi favorizirajo bogate in vplivne, hkrati pa preprečujejo kakršne koli pomembnejše spremembe. Dve desetletji po padcu komunizma verjamejo, da na svoji koži čutijo propad peklenskega in megalomanskega hiperkapitalizma in se nagibajo k tretji poti, ki jo vidijo v novi socialni pogodbi.

Povzeto na kratko, leto 2011 praktično nima para v vsej svetovni zgodovini. Protesti se še vedno širijo na vzhodu in zahodu. Na vzhodu terjajo tudi številne žrtve, kar pa protestnikov ne ustavlja. Združuje jih internet, ki povezuje naše računalnike, telefone in druge naprave, brez katerih si vsakdana več ne predstavljamo.

In ravno iz naštetih razlogov je svetovno znana ameriška revija Time za osebnost leta imenovala protestnika. Tistega, ki nima imena, ki se bori se za boljši jutri. Ga bo kdaj dočakal? Kdaj in kako? Na to odgovora zgodovina nima. Protestniki, ki pravijo, da predstavljajo 99 odstotkov ljudi in se borijo proti izkoriščevalskemu odstotku, so prepričani, da ga imajo. Enakopravnost.

Delno povzeto po Timu