Ameriška vesoljska agencija Nasa je na južni pol Lune spustila 2,3 tone težko raketo, ki je predvidoma s hitrostjo 9000 kilometrov na uro pikirala proti tlom, za njo pa še satelit. V oblaku prahu, ki se je ob tem dvignil, znanstveniki iščejo sledi ledu oziroma vode.

Znanstveniki zdaj dobljene podatke mrzlično preučujejo, na ameriški vesoljski agenciji Nasa pa so misijo že ocenili za velik uspeh.

Kot je nato na novinarski konferenci Nase povedala ekipa strokovnjakov, ki je vodila projekt, je bila misija velik uspeh za znanost. Po besedah glavnega znanstvenika pri misiji LCROSS Anthonyja Colapreta so "dobili vse podatke, da bodo lahko odgovorili na vprašanje", zaradi katerega so sprožili misijo. Toda danes še ne morejo predstaviti jasnega odgovora, ali na Luni voda je ali ne. Je pa ekipa nato podrobneje predstavila vrsto podatkov in merjenj, tako z misije kot tudi z observatorijev na Zemlji, ki jih sedaj preučujejo.

Predhodnje raziskave kažejo, da bi se lahko pod površjem Zemljinega naravnega satelita nahajala voda. Prav mesto, ki so ga Nasini strokovnjaki izbrali za tarčo, naj bi bilo najbogatejše s potencialnimi zalogami, je pa tudi blizu kraterja Shackleton, ki je predviden za izgradnjo baze na Luni.

Načrti

(Foto: Reuters)

Raketa Centaurion se je odcepila od satelita, ki preučuje Lunino površje, in z več kot sedemkratno hitrostjo zvoka trčila v tla. Pri tem naj bi se v zrak dvignilo okoli 350 ton materiala, odneslo naj bi ga do 10 kilometrov od Luninega površja. Raketi je nato sledil še satelit, ki je na Zemljo v živo posredoval fotografije dogajanja. Satelit je poletel skozi oblak prahu, štiri minute kasneje pa tudi sam trčil v Luno in ustvaril nov oblak, ki naj bi bil tretjino večji od prvega. Še pred poskusom so ocenili, da bo udarec enakovreden moči 1,5 tone TNT.

Kim Ennico, ena izmed znanstvenic, ki delajo na projetku, je prepričana, da je potencial tega poskusa ogromen. "Najdba virov, naj si bo to voda, vodik, kisik, helij ali kateri koli drugi material za gradnjo, za poljedelstvo, gorivo, bi pomenila, da lahko od tega tudi živimo. Tako smo delali, ko smo odkrivali druge kontinente na našem planetu, in če se odpravimo raziskovat druge kraje v našem osončju, je bolj prikladno, da jih izkoristimo tam, kot pa da jih vozimo s seboj," razlaga znanstvenica. 

Glasni pa so tudi nasprotniki projekta. Nekateri celo trdijo, da Američani v resnici preizkušajo vesoljsko orožje.

Iskanje vode na Luni (Foto: Reuters)

"Projekt me spominja na osvajanje Himalaje" 

"Očitno naša tehnologija še ni tako dovršena, da bi lepo poslali neko sondo na Luno, zvrtali v globino, vzeli vzorce in poskušali detektirati vodo ali pa še kaj drugega. In zato delamo primitivne eksperimente, da poskušamo povzročati neke eksplozije na Luni," je za 24ur.com dejal ljubiteljski astronom Andrej Mohar. Projektu ni naklonjen, pravi. "Najprej smo uničili svojo Zemljo, zdaj pa gremo takoj povzročat eksplozije na Luno. Pristop je malo zgrešen, čeprav verjamem, da so strokovnjaki, glede na tehnologijo, ki jo imamo, rekli, da je to edini način, da ugotovimo, kaj tam sploh je," je razložil. In dodal, da je to verjetno tudi najcenejši način. 

Luna skriva energent prihodnosti

Vojko Kogej iz Vesoljske tiskovne agencije pa pravi, da je projekt upravičen. Po njegovem mnenju je najboljši način, da ugotovimo, ali se na Luninem južnem polu skriva voda in koliko je je. To pa lahko odločilno vpliva na to, kdaj se bodo začele morebitne raziskave Lune, je prepričan. "Če bomo morali vso vodo voziti s seboj z Zemlje na Luno, je to čisto nekaj drugega, kot pa če bi jo pridobivali na kraju samem. Če bi bilo to mogoče, bi bile stvari popolnoma drugačne, pospešilo bi nova osvajanja Lune,“ je dejal v pogovoru za 24ur.com.

"To bi olajšalo novo osvajanje Lune s človekovimi pristanki in lahko bi zgradili tudi stalno raziskovalno oporišče,“ je dodal. Načrti za to obstajajo že od 60. let, ko sta takratni velesili ZDA in Sovjetska zveza merili moči v vesolju.

Kogej pa opozarja še na en pomemben vidik raziskovanja edinega Zemljinega naravnega satelita. Na Luni se nahaja helij 3, morebitni energent prihodnosti, ki pa ga človeštvo še ne zna izkoriščati. "Če bi ga znali uporabljati, bi lahko rešili vse energetske potrebe planeta,“ je prepričan strokovnjak, ki dodaja, da bi z njim tudi drastično zmanjšali onesnaževanje okolja.

"Zaključek misije s trčenjem z Luno je vsekakor smiseln, saj gre za maksimalno izkoriščanje potenciala sonde, ki je opravila svoje poslanstvo. Obenem je to tudi ceneje od dodatne namenske misije s pristankom na Luninem površju. Oblak prahu, ki se je dvignil ob trku, bo dal namige oz. podatke o tem koliko je vode na Luninih polarnih območjih. Morebitne znatne zaloge vode oz. njihova odsotnost bodo pomemben faktor pri načrtovanju prihodnjih misij na Luno in eventuelne dolgoročne prisotnosti ljudi na Luni,“ pa je današnji Nasin projekt komentiral Jure Atanackov, geolog, strokovnjak.

Deli sveta, od koder je bil 'udarec' v Luno viden. V Sloveniji dogodka ni bilo mogoče opazovati niti z zelo močnim teleskopom. (Foto: NASA)

Iskanje vode na drugih planetih in satelitih

Konec minulega meseca je presenetila Indija. Njena lunarna misija naj bi na Luni zaznala delce vode. Vendar pa so se dela lotili drugače kot Nasini znanstveniki. Proti Luni so poslali vesoljsko plovilo, opremljeno s tehnologijo, namenjeno iskanju vode z zaznavanjem elektromagnetnega sevanja, ki ga oddajajo minerali.

Nasa in tudi Evropska vesoljska agencija (ESA) sta sledi vode iskalii še na Marsu in Titanu.