(Foto: Reuters)

Ameriška televizija CNN je objavila intervju z 19-letno Afganistanko Bibi Aišo, ki je poskušala zbežati od moža, s katerim se je morala poročiti, ker se je tako že pri njenih osmih letih dogovoril njen oče. "V trenutku, ko so mi odrezali nos in ušesa, sem omedlela. Počutila sem se, kot da bi imela v nosu hladno vodo, odprla sem oči, a nisem videla ničesar, saj sem bila vsa v krvi", pojasnjuje Aiša.

Oče se je pri njenih osmih letih z neko drugo družino dogovoril, da se bosta Aiša in njena mlajša sestra poročili s sinovoma iz te družine. Pri 16 letih so jo predali družini, v kateri je bilo 10 bratov, vsi pa so bili talibani. Takrat Aiša svojega moža sploh ni videla, saj se je bojeval v Pakistanu. "Z njimi sem bila dve leti in se počutila kot zapornica," dodaja. Mučili in zlorabljali so jo, in ker tega ni mogla več zdržati, se je odločila, da pobegne. Pomoč sta ji obljubili še dve sosedi, ki naj bi z njo odšli v provinco Kandahar. A tudi oni sta imeli za bregom nekaj drugega. Takoj ko so prispeli v Kandahar, sta jo poskušali prodati nekemu drugemu moškemu.

Trojico je ustavila policija, Aišo pa so zaprli, ker je bile ubežnica, čeprav v Afganistanu pobeg ni prepovedan z zakonom. V nekaterih krajih po državi pa ženske, ki poskušajo pobegniti od moža, tudi kaznujejo. Sprva je bila obsojena na triletno kazen, nato pa je predsednik Hamid Karzaj njeno kazen znižal na pet mesecev, a ko je bila na prostosti, jo je našel tast in jo odpeljal nazaj.

Šele takrat je prvič spoznala svojega moža, ki se je vrnil iz Pakistana in jo, ker je osramotila njegovo družino, takoj odpeljal na talibansko sodišče, ki je presodilo, da ji morajo odrezati nos in ušesa. To je storil kar njen mož sam. Najprej jo je odpeljal v gore, kjer je izvršil kruto kazen, nato pa jo pustil umreti. A je preživela.

In s pomočjo ameriške ekipe za obnovo province Oruzgan in organizacije Ženske za afganistanske ženske (WAW) je končno dobila pomoč in zatočišče. A takih žensk, kot je Aiša, je v Afganistanu še veliko. "Bibi Aiša je le en primer tisoče deklet in žensk v Afganistanu in drugod po svetu, s katerimi ravnajo na tak način in trpijo take in tudi hujše zlorabe ," je povedala članica organizacije WAW Esther Hyneman. Dodala je, da je mednarodna skupnost takim problemom leta 2001 posvečala veliko pozornost, zdaj pa so po njenih besedah vsi tiho.

Prepričana je, da bi morali ženskam v Afganistanu nuditi več pomoči. "Ko je na kolenih 50 odstotkov populacije, je ekstremistom in tiranom zelo lahko prevzeti državo," pojasnjuje Hynemanova. Aiša se ob vsakem pogledu v ogledalo spomne svojega ujetništva, a še vedno najde trenutke, ko se smeji.