Arrivederci, Silvio!

Vse od vstopa v politiko s prvo zmago na volitvah leta 1994 je Silvio Berlusconi kraljeval na italijanski javni sceni. Bil je eden najbolj priljubljenih politikov in vzor "malih ljudi". Ti so v njem videli človeka, ki se je povzpel s trdim delom in iznajdljivostjo. A sredi krize so se očitno tudi Italijani naveličali njegovega nastopaštva.

Italijani so dolgo po tihem prikimavali energiji in "poskočnosti" 75-letnega premierja, ki se je podil za mladimi ženskami in s številnimi žgečkljivimi škandali skrbel za muzanje tudi na mednarodni sceni. A ko je v Italiji začel 'vrag jemati šalo', ko je brezposelnost vse hujša in ko zadolžena Italija postaja vse težji evropski bolnik, se je začel krepiti tudi mednarodni pritisk na Berlusconija, da je morda čas, da odide.

V torek so mu v parlamentu večinsko podporo odrekli tudi njegovi poslanci. Po posvetu s predsednikom republike Giorgiom Napolitanom se je odločil, da bo odstopil takoj po potrditvi programa stabilnosti v parlamentu, torej po potrditvi protikriznih ukrepov, ki jih je obljubil Evropski uniji, kar se je zgodilo danes.

To bo zdaj najverjetneje vodilo v predčasne volitve. A analitiki opozarjajo, da Viteza (Cavaliere), kot ga tudi imenujejo, ne gre odpisati prezgodaj. Po volitvah bi se znal celo vrniti.

Berlusconi je namreč eden najuspešnejših italijanskih politikov, edini, ki mu je po vojni uspelo na položaju predsednika italijanske vlade ostati celoten petletni mandat med letoma 2001 in 2006. Prvič je bil sicer premier že med letoma 1994 in 1995, na položaj pa se je po vmesni vladavini levice s svojim Ljudstvom svobode znova povzpel leta 2008, kjer je zdržal dobra tri leta.

Berlusconi: Zarotili so se proti meni

Berlusconi krivdo za padec pripisuje predvsem medijem in sodstvu, češ da se je s številnimi obtožbami zarotilo proti njemu. S tem, da mu zgolj kradejo čas, ki bi ga lahko koristneje namenil vodenju vlade, medtem ko mu nezakonitosti doslej še nikoli niso uspeli dokazati, trdi.

Trenutno je v ospredju predvsem proces zaradi afere z maroško prostitutko Ruby, s katero naj bi imel Berlusconi med zdaj že zloglasnimi zabavami "bunga bunga" v svojih vilah spolne odnose, čeprav še ni bila polnoletna, kar je kaznivo dejanje. Za nameček pa naj bi zlorabil tudi položaj, ko jo je poskušal rešiti iz zapora, češ da je vnukinja zdaj že strmoglavljenega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka.

Spogledovanje z mladenkami ga je stalo tudi zakona z drugo ženo Veronico Lario, da je Berlusconi "človek divjih zabav", pa so razkrile tudi ameriške depeše na WikiLeaksu. Tovrstnih zabav s prostitutkami v njegovih vilah naj bi se udeleževali številni politiki, celo tuji.

Kljub zgražanju okolice in sveta Berlusconi vse očitke zavrača z mačistično aroganco. Enkrat se je na številne očitke celo odzval z besedami, da je bolje, da je "strasten občudovalec lepih deklet kot pa gej". Tovrstne izjave so njegovi priljubljenosti sicer prej koristile kot pa škodovale. Sociologi so ugotavljali, da je to verjetno povezano tudi s tihim občudovanjem med Italijani, ker je Berlusconiju uspelo doseči velikansko bogastvo in ker pri svojih letih še vedno kaže življenjsko moč.

Vreden 6,2 milijarde dolarjev

Berlusconi je eden najbogatejših Italijanov; ameriška revija Forbes je njegovo premoženje v letu 2011 ocenila na 6,2 milijarde dolarjev. To je sicer za slabe tri milijarde dolarjev manj kot pred letom dni, vseeno pa je Berlusconi s tem 118. najbogatejši Zemljan in 21. najvplivnejši človek na Zemlji.

Njegov poslovni imperij med drugim zajema medijsko mrežo Mediaset s tremi največjimi zasebnimi televizijskimi postajami v Italiji, največjo založniško hišo v državi Mondadori s številnimi časniki ter nogometni klub Milan. Pod okriljem Berlusconijeve družbe Fininvest je po nekaterih podatkih kar okoli 150 različnih podjetij.

Svoje premoženje je Berlusconi, rojen v Milanu in po izobrazbi pravnik, začel graditi z nepremičninskimi posli. V začetku 60. let prejšnjega stoletja je v Milanu zgradil sodobno mestno četrt, kamor segajo tudi njegovi televizijski začetki. Četrt je namreč opremil z lastno kabelsko televizijo, ki jo je nato uspešno, v veliki meri z izkoriščanjem pomanjkljive nacionalne medijske zakonodaje na področju varstva konkurence, razširil po vsej Italiji.

Po zmagi na parlamentarnih volitvah leta 1994, ko je njegova Naprej Italija postala največja politična stranka v državi, se je Berlusconi na oblasti v koaliciji z Nacionalnim zavezništvom (AN) Gianfranca Finija, Krščanskimi demokrati (UDC) in Severno ligo obdržal le pol leta. Vlado so zapustili ministri Severne lige. Na oblast se je z enako koalicijo nato vrnil z volitvami leta 2001 in kot edini premier v povojni zgodovini Italije preživel celoten petletni mandat.

Na volitvah leta 2006 je tesno zmagal njegov stari konkurent Romano Prodi, ki pa mandata na čelu levosredinske vlade ni uspel pripeljati do konca, zato so spomladi leta 2008 potekale predčasne volitve. Na njih je Berlusconi z desnosredinskim Ljudstvom svobode (PDL), ki ga je soustanovil s Finijem, prepričljivo premagal glavnega tekmeca z levice Walterja Veltronija.

Do prve resne krize pa je prišlo avgusta 2010 po razkolu z dolgoletnim zaveznikom Finijem, ki je odšel razočaran nad Berlusconijevim avtoritarnim vodenjem in številnimi korupcijskimi škandali znotraj stranke. Berlusconiju je nato vseskozi grozil padec, a se je uspešno upiral. Preživel je 51 glasovanj o zaupnici. Usodno pa je bilo glasovanje o sicer manj pomembnem zakonu o zaključnem računu. Vitez bo moral zapustiti sedlo.