VIDEO: Milijarde let v dobri minuti: nastanek galaksije

Vse kar obstaja je plod naših misli, miselnih form, brez njih ne bi obstajalo nič. Vse kar obstaja je oblika gravitacijskih valov, pod vplivom misli, uma.

Nekje sem prebral in bil (malo) potolažen. Bil je hrošč ki je videl samo dve dimenziji. širino in oddaljenost. Mislim tako kot da bi priprl oči do te mere da ne bi videl ničesar v višino. Vse predmete je tako videl, lahko šel okoli njih, jih otipal... ampak videl jih je samo kot črte. Torej če si pred njega postavil cev, jo je videl kot črto. Sedaj pa ti njemu razloži kaj pomeni da je cev visoka... Mislim da se nekaj takega dogaja tudi z nami in dojemanjem našega vesolja...

miljarde let ??? ja če živiš na zemlji, kjer so nam vse sposobnosti odvzete. čas in prostor sta samo na našem planetu, v vesolju tega ni ! kar je pa okrog našega planeta , je pa hologram , da nas imajo pod kontrolo.

to nastajanje vesolja so cikli in v teh ciklih je obstajala zemlja in clovestvo ki se razvijalo in prisli smo do stopnje ko smo zacel raziskovat vesolja odkrili smo izvenzemljska bitja itd itd potem cez nekaj casa je nasa galaksija umrla in s tem tudi konec cikla potem se je spet zacelo vse od zacetka nastane ponovno galaksija in cikel se ponovi nova zemlja nov razvoj itd itd in to se bo neskoncno dogajalo. vse to kar se zdaj dogaja se je ze zgodilo!

če je neskončnost , ne vem zakaj bi bil začetek ??

Vse naše "znanje" o vesolju temelji na teorijah. Relativno dobro je znanje o bližnjem vesolju..osončje in deloma naša galaksija. Vse ostalo (big-bang, širjenje, velikost "starost"itd.) je čisto ugibanje..Celo Stephen Hawking je kljub vsem svojim teorijam na koncu vrgel puško v koruzo in povedal, da človeški um preprosto ne more doumeti vesolja... Sicer pa isti znanstveniki vsake nekaj let ovržejo lastne teorije in jih nadomestijo z novimi... kar seveda ni nič slabega - najslabša je pasivnost ali pa vse pripisati bradatemu bitju tam nekje gori.. Sicer pa je vesolje tolikšno kot smo ga sposobni dojeti.....in ne mi neke cifre ven metat (14,5 milijarde let itd,:))

"RAW HEAD AND BLOODY BONES je napisal; Ste se kdaj sploh vprašali? Prej je bilo NIČ, NIČ! Sploh si ne moremo predstavljati, fak :D Kako je blo nič, kr nič? Kako NIČ?" Niča ni. Zato pa obstaja vesolje (prostor-čas oz materija energija). Vesolje, katero ni nikoli nastalo in tudi ne bo nikoli izginilo (preteklost, sedanjost in prihodnost so enakovredni). Na neki poziciji v vesolju (evolucija) pa je kombinacija atomov (homo sapiens), katera se sprašuje kaj sploh je in zakaj nekaj sploh obstaja in zakaj raje ne nič (nič je nemogoče stanje). V primeru nerazumevanja zgoraj napisanega se posvetujte s svojim fizikom ali pa si omislite kakšen drug hobi :)

Vesolje je prelepo, čudovito, sploh v simulacijah, ampak ko pogledam v nočno nebo, vidim predvsem ogromno praznino. Meni je lahko, sedim v parku in se pogovarjam sam s sabo, gledam naravo in nikjer ne vidim nobene praznine, nobenega vesolja, planetov in galaksije, pod mano mrgoli življenje, na nebu je polno različnih oblakov, ki jih vetrovi stapljajo med sabo in rišejo zanimive vzorce, razne oblike, kot bi gledal cele kontinente, gore in reke, vendar obrnjene na glavo. Kako nastane oblak, kaj je veter? Spomnim se naše Sunite, astronavtka je videla vesolje, bila je sredi črnega oceana praznine in zrla v modro kroglo, tako majhno, da jo je lahko zastrla z dlanjo. In ko je izginila še ta, ni bilo okoli nje več ničesar. Ali je to smrt vesolja, a edino to bo ostalo okoli mene, ko bom umrl? Skušam si zamisliti absolutno praznino, ko bodo okoli mene ugasnile še drobne lučke in ne bo več ničesar, predstavljam si, da bom ostal sam sredi tiste teme in se nikoli več ne bo nič spremenilo. Vsi so že zdavnaj umrli, le jaz bom preživel, varno zaprt v jekleni kapsuli, ki me bo varovala pred popolnim izničenjem. Niti čas se ne bo več premikal, ker se nima več kam, ničesar ni več, jaz pa si srčno želim le, da bi umrl. Pa ne morem, ker nima v kaj umreti, nič me noče, atomi mojega telesa se ne morejo posloviti in raziti vsak na svojo stran, ker nimajo kam. Ne morem živeti, ne morem umreti, še časa ni več, da bi lahko vsaj čakal in upal. Spomnim se, da sem živel. Mogoče bom sanjal. Najprej je bilo življenje. Od takrat vesolje umira in puča za sabo grobove, iz atomskega prahu nastaja spomenik Njemu v večno čast in Njegovi veličini. Da ga ne bomo nikoli pozabili in nihče več ne bo umrl sam. Prepričan sem, da lahko tudi to simulirajo vaši omnipotentni stroji, ampak mene je vseeno strah vaše neskončne praznine, popolne empatije in absolutnih neumnosti.

Vesolje je prelepo, čudovito, sploh v simulacijah, ampak ko pogledam v nočno nebo, vidim predvsem ogromno praznino. Meni je lahko, sedim v parku in se pogovarjam sam s sabo, gledam naravo in nikjer ne vidim nobene praznine, nobenega vesolja, planetov in galaksije, pod mano mrgoli življenje, na nebu je polno različnih oblakov, ki jih vetrovi stapljajo med sabo in rišejo zanimive vzorce, razne oblike, kot bi gledal cele kontinente, gore in reke, vendar obrnjene na glavo. Kako nastane oblak, kaj je veter? Spomnim se naše Sunite, astronavtka je videla vesolje, bila je sredi črnega oceana praznine in zrla v modro kroglo, tako majhno, da jo je lahko zastrla z dlanjo. In ko je izginila še ta, ni bilo okoli nje več ničesar. Ali je to smrt vesolja, a edino to bo ostalo okoli mene, ko bom umrl? Skušam si zamisliti absolutno praznino, ko bodo okoli mene ugasnile še drobne lučke in ne bo več ničesar, predstavljam si, da bom ostal sam sredi tiste teme in se nikoli več ne bo nič spremenilo. Vsi so že zdavnaj umrli, le jaz bom preživel, varno zaprt v jekleni kapsuli, ki me bo varovala pred popolnim izničenjem. Niti čas se ne bo več premikal, ker se nima več kam, ničesar ni več, jaz pa si srčno želim le, da bi umrl. Pa ne morem, ker nima v kaj umreti, nič me noče, atomi mojega telesa se ne morejo posloviti in raziti vsak na svojo stran, ker nimajo kam. Ne morem živeti, ne morem umreti, še časa ni več, da bi lahko vsaj čakal in upal. Spomnim se, da sem živel. Mogoče bom sanjal. Najprej je bilo življenje. Od takrat vesolje umira in puča za sabo grobove, iz atomskega prahu nastaja spomenik Njemu v večno čast in Njegovi veličini. Da ga ne bomo nikoli pozabili in nihče več ne bo umrl sam. Prepričan sem, da lahko tudi to simulirajo vaši omnipotentni stroji, ampak mene je vseeno strah vaše neskončne praznine, popolne apatije in absolutnih neumnosti.

Pojma nimam, koliko atomov je v žarnici, verjamem pa, da se da to preprosto izračunati, ker atomi so praktično gledano, najmanjši delci vsega in lahko imajo pri nekem določenem volumnu in pritisku, nek končni obseg. Ne more jih biti bistveno manj ali več, torej je lahko atomov vodika le toliko in toliko in jih teoretično lahko preštejejo ter posledično tudi simulirajo s super računalniki. Zavedam pa se tudi, da sem še vse kaj več kot razmeroma preprosta žarnica, moje telo sestavlja ogromna količina različnih elementov in molekul, ki ves čas reagirajo med sabo, v meni tečejo prave reke različnih snovi in se zlivajo v morja, kjer plavajo koristne bakterije in virusi, ljudje smo cel kvantni mini planet, ki bi ga danes težko simulirali, vsak atom posebej. Samo pomislim in prst se premakne točno tako kot sem pričakoval, vse celice se v hipu prilagodijo moji misli, da lahko izvedejo že tako preprost gib. In spomin, spomnim se vsega, skoraj od trenutka spočetja oziroma odkar sem se zavedel prvih konceptov in besed, da sem lahko ločil objekte med sabo in razliko med praznim prostorom med njimi, naučil sem se razpoznavati občutke, različne valovne dolžine posameznih barv in vonjave kemičnih vezi, do vsega lahko dostopam hitreje kot se lahko tega sploh zavem, še hitreje od svetlobe, za vsa leta nazaj. Obstajajo nijanse, ampak spomina nič ne more spremeniti, kot bi bil fizično zapisan nekje v praznini, kamor seva moje telo svetlobo in kjer ostane ta za večno, tudi po moji fizični smrti. Ali lahko izdelajo računalnik, ki bo simuliral le mene? Kaj pa cel planet in vsa bitja na njemu, lahko vse to preštejejo in zbašejo v čipe? Pa ne le površje Zemlje, ukvarjamo se z galaksijami, kaj se dogaja pa v osrčju našega planeta, kamor nihče ne vidi? Kaj šele sonce, tista ogromna luč na nebu, ki ji dolgujemo življenje, prosim simulirajte sonce, ker rad bi nosil enega v žepu, da bo svetilo le zame in mi delalo družbo povsod, kamor bom šel, nekam daleč od tod in še naprej, v večnost.

da mi je sam vedt kaj konzumirajo te znanstveniki sam bluzijo pa prodajajo neke teotije

Ja, seveda, brez dvoma, točno tako je bilo. Po drugi strani pa ne vemo, kako nastane nekaj kar imamo pred nosom. Naj si te svoje simulacije nekam zataknejo

Če zavrtiš v rikverc pa lahko vidiš kako hitro nas lahko zmanka.

Odlična risanka, kdaj bo novi stardrek?

pozabili so napisati, da je bila najprej čista energija, ki se je skondenzirala v pline... in sedaj se dogaja obraten proces (sproščanje energije materije (planeta) sonca - svetloba - čista energija)... Proces Stvarstva je Stvarjenje (kondenzacija svetlobe - čiste energije) - Evolucija materije (kemičnih elementov) nazaj v čisto energijo (svetlobo), nato sledi obdobje mirovanja... nato pa s proces zopet in zopet in zopet ponavlja v neskončno.... V tem procesu pa Stvarstvo - Vesolje razvija svojo zavest (preko manjših delčkov ki tvorijo Stvarstvo - Vesolje), preko doživljanja v fizični realnosti... In mi smo le del tega procesa... del Stvarstva.... To je v bistvu že starodavno znanje, ki so ga poznali že naši, daljni daljni predniki... a dandanes hoče biti človek bolj pameten in ponovno odkriva toplo vodo...

meni se pa zdi, ceprav smo v zadnih par letih naredili kr razvojn a podrocju fizike, da se nemoremo upostevat vseh sil ki delujejo v takih razmerah oz se nismo dovol razviti na podrocju fizike, da bi z gotovostjo lahko trdili da se je zgodilo na tak nacin kot so nam ga prikazali v videu.

Kaj je blo pa pred plini? To so vse neke domneve....

Milky Wayyyyyyyyyyyyy

ja pa ja de

Jaz ne verjamem ! Naj mi praktično dokažejo =)