Letos mineva 20 let od genocida v Srebrenici, v katerem je bilo ubitih 8.372 bošnjaških mož in dečkov, ki so jih srbski vojaki ločili od družin, postrelili in zakopali v množična grobišča. Da bi prekrili sledove svojih nagnusnih dejanj, so pozneje grobišča prekopali, ostanke pa premestili na več različnih mest, tako imenovanih sekundarnih grobišč. Prav zaradi tega še do danes niso uspeli najti in dostojno pokopati vseh žrtev. Še vedno več kot 2.000 žrtev ostaja neidentificiranih, čeprav 11. julija na pokopališču v Potočarih vsako leto pokopljejo več sto na novo identificiranih posmrtnih ostankov.
'Materi sem zaprisegel, da se bo vsaj eden od nas vrnil'
Genocid v Srebrenici je dokaz, da se iz zgodovine nismo in ne učimo dovolj. Da se takšno grozljivo dejanje ne bi več ponovilo, so v javnosti spregovorili preživeli. Svojo zgodbo je z nami delil Hasan Hasanović, ki mu je pokol v Srebrenici vzel oba brata. Svoji materi je obljubil, da se bo iz te tragedije vsaj eden od sinov rešil, ni pa vedel, da bo to on. Ko je pod streli v Srebrenici padel najmlajši brat Hajro, se je odločil, da bo poskušal rešiti vsaj Hasiba. Ko sta skupaj z drugimi prek minskega polja bežala do svobodnega ozemlja, ki je bilo pod kontrolo vojske Bosne in Hercegovine, je življenja izgubilo mnogo ljudi, ki so na tej poti videli in upali za novim življenjem.
Eksplozija, ki je odjeknila, je ubila vse, le Hasan in njegova brat sta preživela, a je bil brat hudo ranjen. Hasan težko ranjenega brata Hasiba ni želel pustiti sredi polja, kot je to že storil z mlajšim bratom, in odločil se je, da ga na hrbtu prenese do svobodnega ozemlja. 9 ur zatem je Hasanov brat umrl v njegovem naročju. Hasan se je odločil, da bo bratovo truplo odnesel do svobodnega ozemlja. "Nisem ga želel pustiti. Na svobodo sem ga prinesel, da bo priča tem dogodkom in da bom vedel, kje je pokopan," pripoveduje Hasan.
Dneve po 11. juliju je zaznamoval neverjeten strah. "Bil sem vojak brez uniforme in puške," pravi Hasan. Skozi srebreniške gozdove se je prebijal na svobodo. Pot z ranjenim bratom je bila dolga 20 km in trajala je 6 dni. Lastno telo mu ni pomenilo nič. Ni se zavedal niti tega, da je nenehno hodil bos, saj ni imel čevljev, vse dokler ni videl fotografije, na kateri boža obraz mrtvega brata. Na vprašanje, kako je vse to zdržal, odgovarja, da je mislil, da bodo vse pobili.
Telo njegovega brata je edino, ki so ga prenesli na svobodno ozemlje, pravi Hasan. Leta 2009 je našel kosti mlajšega brata Hajra, in sicer zgornji del telesa v eni grobnici, spodnji del telesa v drugi. To le potrjuje, da so poskušali krvniki zabrisati sledi in so razmesarili trupla ubitih in jih zakopali na več različnih mestih. Oba brata sta pokopana v spominskem centru v Potočarjih.
Pravi, da ima le eno željo. Da se ne bi pozabilo na pokol v Srebrenici, ker se potem lahko zgodi, da se bodo grozote ponovile. Prav zato se je odločil, da spregovori javno o svoji tragediji.
8372 živih spominov
Podobno je tudi sporočilo spominskega projekta zavoda Averroes in zavoda Pogreb ni tabu, ki v sodelovanju z mnogimi podporniki v Sloveniji organizirata spominski projekt 20 let genocida v Srebrenici. V naslednjih petih mesecih bodo tako po vsej Sloveniji potekale okrogle mize, literarni in likovni natečaj, različne organizacije bodo gostile cvet Srebrenice, dogajanje pa se bo zaključilo s fotografsko razstavo v Mestni hiši Ljubljana. Več o projektu si lahko preberete na njihovi spletni strani.
V petih dneh je bilo v Srebrenici pobitih 8.372 dečkov, mož in žena. Velika večina žrtev so bili moški. Največ jih je bilo ujetih in v skupinah, bodisi po dva in dva ali več, odpeljanih v prostore osnovnih šol, kulturnih domov ali na travnik, kjer so nanje streljali. Potem ko so jih ubili in jih pokopali v primarne grobnice (v nekaterih grobnicah je bilo pokopanih več kot osemsto ljudi hkrati), so srbske sile pod poveljstvom Slobodana Miloševića, Radovana Karadžića, Ratka Mladića in številni drugi generalov čez nekaj mesecev odprli primarne množične grobnice ter z buldožerji in bagri raztrgali, razkosali in razsekali trupla. Dele teles so z vnaprej pripravljenimi tovornjaki premeščali v sekundarne grobnice, ki so v veliko primerih še vedno neodkrite.
