REPORTAŽA: 20 let po genocidu še vedno iščejo odgovore

Natanko 50 let po največjem holokavstu v zgodovini človeštva se je v Evropi zgodil grozovit genocid – genocid v Srebrenici. Ubitih je bilo 8.372 bošnjaških mož in dečkov, ki so jih srbski vojaki ločili od družin, postrelili in zakopali v množična grobišča - trupla pa kasneje medsebojno premeščali. Še do danes niso uspeli najti in dostojno pokopati vseh žrtev. Več kot 2.000 žrtev še vedno ostaja neidentificiranih, čeprav 11. julija na pokopališču v Potočarih vsako leto pokopljejo več sto na novo identificiranih posmrtnih ostankov. Letos obeležujemo 20. obletnico genocida v Srebrenici, ki ostaja dokaz, da se iz zgodovine nismo in ne učimo dovolj. Obletnica namreč sovpada s 70. obletnico osvoboditve enega izmed najhujših in največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz, v katerem so bili zaprti tudi številni Slovenci. Grožnja genocida je tudi danes prisotna v številnih delih sveta. Je najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma. Da se kaj takšnega ne bi več ponovilo, moramo o teh zločinih govoriti in vsi prispevati k večji strpnosti in razumevanju med soljudmi.

V Srebrenico se je med vojno v BiH (1992–1995) zateklo preko 30.000 Bošnjakov, po tem ko so mesto Združeni narodi aprila 1993 razglasili za varovano območje. Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so kljub temu ofenzivo na Srebrenico, ki so jo varovale maloštevilne nizozemske modre čelade, začele 9. julija 1995, vanjo pa vkorakale 11. julija. Do 19. julija 1995 so pobili več kot 8.000 zajetih Bošnjakov, približno 25.000 žensk, otrok in starejših pa so nasilno pregnali na območje pod nadzorom bosanske vojske. Ta pokol je Meddržavno sodišče v Haagu označilo za genocid.

V petih dneh je bilo v Srebrenici pobitih 8.372 dečkov, mož in žena. Največ jih je bilo ujetih in v skupinah, bodisi po dva in dva ali več, odpeljanih v prostore osnovnih šol, kulturnih domov ali na travnik, kjer so nanje streljali jih ubili in pokopali v primarne grobnice, tudi po osemsto hkrati. Čez nekaj mesecev so jih odprli ter z buldožerji in bagri raztrgali, razkosali in razsekali trupla. Dele teles so z vnaprej pripravljenimi tovornjaki premeščali v sekundarne grobnice, ki so v veliko primerih še vedno neodkrite. Dele trupla nekega dečka iz Srebrenice, čigar primer se nahaja tudi na sodišču v Haagu, so našli v štirih različnih množičnih grobnicah. Te štiri grobnice, v katerih so bili najdeni deli trupla omenjenega dečka, so bile med seboj oddaljene več kot 30 kilometrov.