Aktivisti opozarjajo, da več milijonov ljudi v Jemnu, Južnemu Sudanu, Nigeriji in Somaliji potrebuje takojšnjo pomoč, saj jim po poročanju Guardiana grozi huda lakota. Katastrofa dobiva neslutene razsežnosti, dodajajo. Človekoljubne organizacije so na koncu z močmi, sistem razpada, ljudje pa se poleg lakote spopadajo še z vojnimi konflikti.
Medtem ko so različni donatorji v zadnjih dvajsetih letih za šestkrat dvignili vsoto zbranih sredstev, namenjenih afriškim državam, kriza kljub vsemu še zdaleč ni rešena. Prav nasprotno. V lanskem letu je podarjeni znesek dosegel rekord, a so z njim zadovoljili komaj polovico vseh potreb, je dejal Stephen O'Brien iz Združenih narodov (ZN).
Gareth Owen, direktor organizacije Save the Children, je povedal: "Letos se nam obetajo štiri krizna žarišča, kjer bo resnično pustošila lakota. To so grozljivi podatki, morali bomo povečati naše napore, da pomagamo ljudem." Owen, ki ima 25-letne izkušnje z delom v Afriki, še dodaja, da trenutna situacija spominja na hudo lakoto med letoma 2010 in 2012, ko je zaradi podhranjenosti v Somaliji umrlo 260.000 ljudi.
"Prav zdaj je v Etiopiji, Keniji in Somaliji 12 milijonov ljudi prizadetih zaradi pomanjkanja hrane. Te tri države skupaj rišejo podobno sliko kot jo je leta 2011 Somalija. Če dodamo še Južni Sudan in Nigerijo, dobimo še na milijone ljudi. Jemen jih ima 18 milijonov. To je resnično zaskrbljujoče, soočamo se z resno krizo, kakršni še nismo bili priča," pravi Owen.
Združeni narodi so pozvali k zbiranju pomoči za Jemen, potrebujejo dobri dve milijardi dolarjev, kar je največ do zdaj.
Mark Goldrind, vodja organizacije Oxfam, je dejal, da povišanje zbranih sredstev pomeni, da bo pomoč dobilo več ljudi, vendar hkrati tudi drži, da pomoči še vedno ne dobijo vsi. "Če se ozremo 20 let nazaj v preteklost, so se zneski v zadnjem času povečali za šestkrat, to je resnično pozitivna zgodba," je povedal in dodal: "A višina zbranih sredstev ne zadošča več."
Na humanitarni sistem letijo očitki, da je zastarel
Debbie Hillier, Oxfamova strateška svetovalka, je humanitarni sistem opisala kot "srednjeveški" in to nazorno ponazorila s primerom: sistem deluje na podoben način, kot bi nesrečnežu, ki mu gori hiša, predlagali, naj zbere sredstva, da bo plačal gasilce, ki so mu prišli hišo pogasiti.
Goldring je podobnega mnenja, sistem potrebuje reformo. "Ne moremo se več zanašati na posameznike s čutom za odgovornost." Številni vojni konflikti na območjih, kjer se že tako spopadajo s pomanjkanjem hrane, prostovoljcem onemogočajo dostavo sredstev, ki jih potrebujejo prebivalci ogroženih držav.
"Lani sem bil v Etiopiji, ko je bila lakota tam na vrhuncu. Povedali so mi, da gre za najhujšo lakoto po letu 1985. A dostava pomoči je bila kljub vsemu precej bolj napredna kot v preteklosti, zgolj s tega stališča se stvari obračajo na bolje," opozarja Goldring.
Hudo je v Južnemu Sudanu, pa tudi drugod
V Južnemu Sudanu, kjer inšpektorji ZN opozarjajo, da mu grozi pravi genocid, predstavlja največjo oviro tamkajšnja vlada, ki nikakor noče razglasiti izrednih razmer. Lakoto namreč politiki izkoriščajo kot močno orožje v vojni, ki pretresa deželo. Humanitarni delavci in reševalci se ne morejo prebiti do ljudi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč.
Sara Pantuliano z Inštituta za čezmejni razvoj je opozorila, da je naravnost škandalozno, da se moramo v letu 2017 še vedno pogovarjati o ljudeh, ki jim grozi lakota, ko pa bi vendar stvari lahko uredili in jim dostavili potrebno pomoč. Dodala je, da so konflikti v izpostavljenih državah dolgotrajni in predvidljivi, načrti za pomoč, ki jih uporabljajo humanitarne organizacije, pa slonijo na kratkih konfliktih.
Unicefova študija iz leta 2014 prikazuje, da bi povečane investicije v ogrožena območja lahko skrčila humanitarne vložke za več kot polovico. "Potrebe po pomoči rastejo, a za to je kriv tudi sam humanitarni sistem, saj ni dovolj učinkovit in časovno odziven." In res - humanitarne skupine so opozorile na velike možnosti, da se ponovi huda lakota v Somaliji leta 2011, ko je na tisoče ljudi umrlo zaradi podhranjenosti, saj pomoč tja ni prispela dovolj hitro.
Toby Lanzer, predstavnik Združenih narodov za Afriko, je bil iskren: "Pošteno je reči, da smo danes priča številnim resnim krizam. Donatorski prispevki so omejeni in potem imamo tu še ljudi, bodisi v Veliki Britaniji bodisi kjer koli drugod po svetu, ki si mislijo: Ta konflikt v Siriji traja že celo večnost, nenehno pošiljamo pomoč, a očitno sistem ne deluje."
Drugi vidik, ki ga je tudi vredno vzeti v obzir, je poročanje iz držav, ki jih pretresa lakota. Jemen in Južni Sudan sta preprosto preveč nevarna za novinarje, zato je poročanje od tam močno okrnjeno, pomanjkanje informacij kvari realno sliko razsežnosti konfliktov.
Medtem ko se z lakoto v Somaliji, Južnemu Sudanu, Nigeriji in Jemnu sicer ukvarja Odbor za pomoč v primeru katastrof (DEC), pa je organizacija pozvala k zbiranju pomoči le za Jemen. "DEC si je ustvaril dobro ime v javnosti in če izdamo poziv za pomoč, potem se mora tam resnično dogajati nekaj resnega," pravi Saleh Saeed, vodja organizacije. Za Jemen so decembra zbrali 17 milijonov funtov, precej jim je pomagalo izpostavljanje v medijih, ob strani jim je stal celo BBC.
"Vsi se zavedamo, da če bi ukrepali bolj učinkovito in predvsem hitreje, bi lahko zmanjšali trpljenje številnih ljudi, rešili ogromno življenje in vse skupaj naredili precej ceneje," pravi Saeed in zaključi: "Kot globalna skupnost se nismo uspeli soočiti s problemom lakote. Kako zbrati dovolj sredstev, preden bo prepozno?"
KOMENTARJI (184)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.