To je mož, ki je 'dvignil' Costo Concordio: Ne morem zapustiti otoka brez nje

Nick Sloane je 52-letni južnoafriški neodvisni strokovnjak za reševanje, ki ga je najela italijanska naveza Titan Salvage in Micoperi za vodenje reševanja Coste Concordie, ladje, ki je pred italijanskim otokom Giglio nesrečno nasedla januarja lani, pri tem pa je umrlo 32 ljudi.

Sloane je pritegnil veliko pozornost javnosti, saj se je lotil projekta, kakršnega pred njim ni izpeljal še nihče. Medije je pritegnila tudi njegova odločenost, pomešana s hudomušnostjo.

Na otoku Giglio se ga bodo spominjali po "zaščitnem znaku" – polo majici z napisom "ljubezen in odločnost" in zabavnih zgodbah s preteklih reševanj ladijskih razbitin.

Še največ čustev jim je menda pokazal, ko se je razgovoril o svoji soprogi, s katero sta poročena 24 let, v tem času pa je večinoma sama prevzela skrb za 17-letna dvojčka in 10-letno hčerko, medtem ko je bil on na poti do naslednjega prizorišča katastrofe.

Na Gigliu je preživel več mesecev in z ekipo načrtoval dvig križarke na način, poimenovan "parabuckling". Delo se je za več mesecev zavleklo glede na predviden termin. Sloane je še maja načrtoval, da bo prvi septembrski konec tedna v Argentini igral golf, čeprav po lastni oceni ni kaj prida golfist, a se je načrt, da bi nesrečno Concordio dvignili 4. julija, izjalovil.

"Ne morem zapustiti otoka brez nje," je dejal novinarjem in pokazal na prevrnjeno ladjo. Sloane namerava biti tisti, ki bo Concordio zapustil zadnji. Ko jo bodo odvlekli proti pristanišču, namerava stati na zgornji palubi ladje. Ker bodo ladjo vlekli, za krmilom ne potrebujejo nikogar. Vendar namerava biti Sloane, ki ima dovoljenje, ki mu omogoča krmarjenje ladij vseh velikosti povsod po svetu, vseeno zadnji kapitan Concordie.

Drugače od Francesca Schettina, ki je ladjo treščil ob čeri, nato pa ob prvi priložnosti pobegnil z nje in na stotine potnikov prepustil na milost in nemilost morja, namerava z ladjo ostati do konca, pravi.

Sodelavci z Giglia Sloana opisujejo kot tistega, ki je skrbel za lahkotno vzdušje tudi takrat, ko je šlo marsikaj narobe. Med bivanjem na otoku pa se je naučil tudi nekaj italijanščine. Najbolj priljubljen izraz? "Poco-poco" ali "malo po malo".

Vendar pa razbitina Coste Concordie, čeprav je pomenila najbrž največji izziv v njegovi karieri, za Sloana ni kraj za zabavo.

Kmalu po tem, ko je prišel na kraj dogajanja, je spregovoril o "duhovih z ladje". O tem, da ga plavajoče stvari potnikov, nekateri so tudi umrli, prizadenejo in motijo njegov delovni ritem, pa čeprav zase pravi, da ni človek, ki bi ga bilo lahko zmotiti. Vendar ima raje delo, ki vključuje reševanje zabojnikov, polnih strupenih snovi, kot da mimo plavajo steklenice vina in drag namizni pribor in opominjajo na nesrečo potnikov.

Eden glavnih razlogov, da Sloanova ekipa na ladjo ni namestila eksploziva in je razstrelila, kar bi bil precej hitrejši način, da pospravijo razbitino, je tudi ta, da dveh trupel niso našli. Ostali naj bi v notranjosti ladje. "Ta ladja je pokopališče. Nikoli ne pozabimo na tiste, ki so umrli," je dejal Sloane.

Sloane je dela, ki jih je na ladji začel junija lani s 500-člansko ekipo, ki je delala skoraj 24 ur na dan, ustavil le enkrat – 13. januarja letos, na prvo obletnico tragedije. Njegova ekipa je pozdravila žalujoče, ki so s trajekta v vodo vrgli cvetje.

Pred Costo Concordio je pregled Sloanovega dela govoril večinoma o reševanjih na gorečih ladij, tankerjih, ki puščajo nafto, poškodovanih ladjah, ki so obtičale sredi morja. Sodeloval je pri reševanju tankerja Brillante Virtuoso, ki so ga pred jemensko obalo napadli pirati. Delal je na naftni ploščadi Jupiter 1, ki je potonila v Mehiškem zalivu.

Costa Concordia je prva razbitina, ki je terjala nekaj deset življenj, ki jo je reševala njegova ekipa, so pa sodelovali v reševanju razbitine letala 1987, na katerem je pri Mauritiusu umrlo 159 ljudi.

Sloane je med delom na Concordii dobil veliko pisem potnikov in njihovih družin, ki so ga prosili, naj njegova ekipa na ladji poišče njihove najljubše predmete. Vendar ekipi ni dovoljeno vstopiti v notranje kabine. Ljudem, ki so mu pisali, je pojasnil, da to ni mogoče tudi iz varnostnih razlogov.

Sloane se je v življenje na otoku tako vživel, da se po glavni ulici Giglia ne more več sprehoditi, ne da bi ga pozdravilo vsaj deset otočanov, ki bi z njim izmenjali nekaj besed ali kakšno šalo. Nepremičninska agentka Trudy Brandaglia je bila med tistimi, ki so ga na otoku spoznali med prvimi. "Z družino je prišel iskat hišo, v kateri bi živeli. Je zelo prijazen, vljuden, izobražen in izkušen človek, ki so mu naložili veliko odgovornost," je dejala.

Sloane pravi, da je med bivanjem na otoku odkril svojo najljubšo italijansko hrano – špagete s školjkami, vendar pa ni začutil, da bi rad živel v Italiji. Pravi, da je kot vojak, ki se premika iz ene baze v drugo, naslednje lokacije pa ne moreš samostojno izbrati.

Zato bo morda že njegova naslednja postojanka veliko manj idilična od Giglia – tako ko gre za naravne lepote kot politične napetosti. Doslej je že delal v Jemnu, Papui Novi Gvineji, Pakistanu in Mehiki.

Kariero je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel kot mornar v velikem južnoafriškem podjetju Safmarine. Ko je na krovu njegove ladje zagorelo, ga je začelo zanimati reševanje tovora in plovil. V svojem poklicu se je kmalu uvrstil med najboljše. Prva operacija, ki jo je vodil, je bilo reševanje razsutega tovora tovorne ladje Rio Assue, ki jo je v južnem Atlantiku zajel ogenj.

Ko je prejel klic družbe, ki je prevzela reševanje Coste Concordie, je na Novi Zelandiji pomagal pri odpravi posledic razlitja nafte.

Ko si je Concordio ogledal, se je odločil, da izzivu ne more reči ne, čeprav prvo srečanje z delodajalci opisuje kot čudno. "Vsi so se potili v oblekah in ob večerji se je le malo govorilo," je dejal.

Vendar pa je Sloane znan kot precej karizmatičen človek, ki zlahka prebije led. Je pa tudi precej svojeglav, kar je preglavice povzročalo lastnikom Coste Concordie, saj se Sloane ni skrival pred mediji, ampak je občasno celo komentiral, kaj si misli o njihovih naporih za odstranitev razbitine. Uradno so iz družbe Costa Crociere sporočili, da je Sloan "naravni vodja in garač, ki je zelo profesionalen in prijazen, zato jim je bilo sodelovanje v veselje."

Na Gigliu pa pravijo, da bodo veseli, če se še vrne – a na počitnice, ne zaradi razbite ladje. "Bolj verjetno je, da bomo kakšno ulico poimenovali po Nicku Sloanu kot po Costi Concordii," pa je jasen župan Sergio Ortelli.