Tako je propadal Detroit: od velikana do mesta duhov

Leta 1701 je ameriško mesto Detroit skupaj z 51 francoskimi Kanadčani ustanovil francoski vizionar Antoine de la Mothe. Francija je družinam, ki bi se želele preseliti tja, ponudila brezplačno zemljo. Do leta 1765 je tako tam živelo 800 ljudi, leta 1778 pa 2144.

V prihodnjih stoletjih je The Motor City ali Motown postalo svetovno znano središče avtomobilske industrije in popularne glasbe.

Leta 1903 je bila v mestu ustanovljena avtomobilska tovarna Ford Motor Company. Fordova proizvodnja se je ob avtomobilskih pionirjih, kot so bili William C. Durant, brata Dodge, Packard in Walter Chrysler, Detroit, povzdignila na vrh avtomobilskih prestolnic.

Ker je z velikostjo tovarn naraščal tudi boj za delavske pravice, je Detroit postal simbol delovanja sindikatov, ki so dosegli 8-urni delavnik, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, boljše delovne pogoje in višje plače.

V petdesetih letih 20. stoletja je bilo mesto četrto največje v ZDA po številu prebivalstva in zibelka ameriške avtomobilske industrije, kjer so imeli sedež trije največji ameriški avtomobilski koncerni – General Motors, Ford in Chrysler. V mestu je takrat živelo 1,8 milijona ljudi in je beležilo najvišji BDP na prebivalca v državi.

Po višku razvoja v petdesetih pa se je začelo propadanje mesta, ki ga politiki, kljub glasnim obljubam, v šestih desetletjih niso uspeli zaustaviti. Mesto je tako zdaj vložilo prošnjo za bankrot.

Nekoč cvetoče mesto je danes kraj, kjer je pokvarjenih 40 odstotkov javne razsvetljave, zaprli so 210 od 317 parkov, vozna je tretjina reševalnih vozil, tretjina mesta je zapuščena in lokalni nepremičninski agent ne najde kupcev za nepremičnine, pa čeprav jih dejansko ponuja za le nekaj 10 evrov. Če želite pomoč policije, je treba nanjo čakati eno uro.

Da bi mesto doseglo takšno opustošenje, je bila nekoč potrebna invazija sovražnikov. Teh v Detroitu s puškami in orožjem ni bilo že stoletja, celo leta 1812 so mesto zavzeli brez orožja, domnevno zato, ker se je guverner Michigana napil in v strahu predal mesto razmeroma majhni skupini britanskih sil.

Namesto tega je današnje opustošenje posledica gospodarskega zatona, ki se mu mesto ni prilagodilo z razvojem novih proizvodnih produktov. Sesutje gospodarstva je prineslo brezposelnost, s tem pa beg večine tistih, ki so menili, da bodo v drugih delih ZDA lažje preživeli.

Leta 2010 je tako v Detroitu živelo 40 odstotkov manj ljudi kot na njegovem višku, danes jih je tam okoli 650.000, mesta se je prijel vzdevek "mesto duhov". Zaradi napol praznega mesta ponekod ne morejo zagotavljati kakovostnih javnih storitev, nimajo policijskih postaj, šol ali služb za pluženje snega in odvoz smeti.

Več kot polovica lastnikov 305.000 nepremičnin v mestu leta 2011 ni zmogla plačati davkov, kar je še prispevalo k že tako ogromni luknji v mestni blagajni. Skupaj je mesto istega leta ostalo brez okoli 246 milijonov evrov davkov.

Mesto so zapustili predvsem belci, ugotavljajo statistike, vrednost nepremičnin je padla na minimum, vse višja pa je stopnja kriminala.

Po drugi strani pa bo marsikdo ugovarjal, da je Detroit na kolena spravila izključno spremenjena ekonomska situacija. Mark Steyn, avtor knjige After America, krivdo pripisuje koruptivni povezavi med gospodarstvom in politiko ter premočnim sindikatom.

Izpostavlja pa tudi neuspešne politike oživitve mesta, ki so bile zadnja leta središče vseh volilnih kampanj v mestu. Čeprav so v mestu postavili podjetniške inkubatorje in ponujali denar investitorjem, le-teh ni od nikoder. Po njegovem mnenju tudi zato, ker se je skupaj z gospodarskim zgodil tudi intelektualni zaton. 47-odstotkov meščanov naj bi bilo funkcionalno nepismenih, kar je odstotek, primerljiv s kakšno afriško državo. Kljub visoki brezposelnosti tako tukaj za investitorje ni primernih delavcev.

Jutri ...

Potem ko ni uspela niti prisilna mestna uprava, je mesto zaprosilo za bankrot. A kot vse kaže, pot do njega ne bo preprosta, saj so prošnjo že razglasili za neustavno. Ustava zvezne države Michigan namreč prepoveduje ukrepe, ki bi posegli v pokojnine javnih uslužbencev. Mestu tako ostane prodaja premoženja, ki pa ga že leta noče nihče kupiti.