Ob 40. obletnici se je na vojaškem letališču Fürstenfeldbruck, kjer je umrla večina žrtev, zbralo okrog 600 povabljencev, ob uveljavljenih športnih in političnih imenih tudi nekdanja nemška skakalka v višino Ulrike Meyfarth, ki je večer pred atentatom, takrat z rosnimi 16 leti, osvojila zlato medaljo za Nemčijo, a je njeno slavje že naslednji dan nekaj minut pred peto uro zjutraj skalil teroristični napad. Med prisotnimi pa so bili tudi preživeli izraelski športniki z iger ter svojci umrlih v tragediji.
Palestinski teroristi so zgodaj zjutraj vdrli v olimpijsko vas in izraelske športnike vzeli za talce. Zahteva palestinskih teroristov po napadu na olimpijsko vas je bila, da Izrael iz zaporov izpusti približno 200 političnih zapornikov in izpustitev zloglasnih nemških teroristov Andreasa Baaderja in Ulrike Meinhof.
Izrael je zahteve zavrnil, a se vseeno odločil za navidezna pogajanja. V spominu ostaja tudi takratni nemški notranji minister Hans Dietrich Genscher in nekateri drugi, ki so se ponudili kot nadomestni talci, kar so teroristi zavrnili in zahtevali polet z letalom v arabski svet. Najprej so želeli z letalom poleteti v Kairo, kar je egiptovska vlada zavrnila. Po veliki napaki nemških varnostnikov so bili prek radia, pozabili so jim odklopiti elektriko, obveščeni celo o načrtovanem poskusu osvoboditve talcev.
Nemci so upali, da bodo talce lahko osvobodili na letališču Fürstenfeldbruck. Tam se je poskus klavrno izjalovil in zgodil se je krvav razplet do zdaj največje olimpijske nešportne zgodbe.
"Na današnji dan pred 40 leti so se naša življenja za vedno spremenila. Za nas, svojce žrtev in za tiste člane izraelske olimpijske delegacije leta 1972, ki so imeli srečo, da so se izognili masakru, bosta München in Nemčija vedno povezana z najbolj mračnim obdobjem v naših življenjih," je na spominski slovesnosti poudarila Ankie Spitzer, žena takrat ubitega trenerja izraelske sabljaške reprezentance Andreja Spitzerja.
Rane se še nikakor niso zacelile. Svojci žrtev in predstavniki izraelskih varnostnih sil so namreč prepričani, da je bilo varovanje na igrah povsem neustrezno, olimpijska vas je bila obdana le z ograjo, čeprav je bilo glede na zaostrene razmere na Bližnjem vzhodu pričakovati napad.
Slednjega se zavedajo tudi predstavniki nemške države. Nemški notranji minister Hans-Peter Friedrich ne dvomi, da nosijo odgovornost takratni predstavniki nemške države in varnostnih sil. "Od nas se je pričakovalo, da bomo zaščitili Izrael, a nismo mogli zaščiti izraelskih športnikov. Smo bili preveč naivni ali smo podcenjevali varnostna tveganja? Ta vprašanja še vedno ostajajo odprta. Nismo zaščitili tistih, ki so prišli v Nemčijo nič hudega sluteči in v miru, le tri desetletja po holokavstu," je dejal Friedrich ter takratnim oblastem očital nekompetentnost, omejenost in arogantnost ter pozval k vnovični preiskavi vseh varnostnih spodrsljajev, ki so pripeljali do tragičnih dogodkov.
Olimpijska ideja Pierra de Coubertaina je na omenjeni dan doživela najhujši pretres v zgodovini iger. Te so se po dnevu premora kljub tragediji in zgodovinski izjavi takratnega predsednika Moka Averyja Brundaga "The Show must go on" nadaljevale. Za vselej pa je napad spremenil značaj iger in varnost med igrami, ki se je še poostrila po napadu v olimpijskem parku leta 1996 v Atlanti, predvsem pa po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v New Yorku. Napad pa je spremenil tudi organiziranost varnostnih služb v posamičnih državah, saj se je nemška specialna enota policije GSG 9 oblikovala prav po münchenskem napadu in Nemci so bili vzor za številne, ki so sledili.
KOMENTARJI (60)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.