Možnost, da bi na Luni našli vodo, je bila za znanstvenike vedno nekaj razburljivega, pišejo na blogu Physics arXiv. Če bi kdaj želeli naseliti tudi Luno, bi bil jasen dokaz o tem, da je tudi na Luni voda, pomemben dejavnik pri takšni odločitvi.
Arlin Crotts z ameriške univerze Columbia je v seriji treh člankov o vodi na Luni razkril nekaj zanimivosti o ugotavljanju, ali na Luni lahko najdemo vodo. Ameriška misija Apollo je z Lune denimo prinesla okoli 300 kilogramov Luninih kamnov. To je bilo toliko, da niti Nasa ne ve prav dobro, kje so vsi ti kamni, prevladalo pa je mnenje, da ti kamni ne predstavljajo dobrega vzorca, saj naj bi bili kontaminirani. Kot piše Crotts, posode, v katerih so to kamenje prinesli, niso bile dobro zaprte, saj jih zaradi Luninega prahu niso mogli zapečatiti. Tako so znanstveniki sklepali, da je vsaka sled vode, ki so jo našli na teh kamnih, na kamne prišla šele na Zemlji. Apollova misija je hkrati trdila, da kanale na Luni, ki so podobni rečnim, ni povzročila voda, pač pa je bolj verjetno, da jih je povzročila lava.
A sovjetski znanstveniki so imeli drugačne ideje. Leta 1976 je njihova misija Luna-24 na Luni vrtala dva metra globoko in prinesla vzorec Luninega kamenja. Sovjetska ekipa je poročala, da je v vzorcu našla vodo. Ta je predstavljala 0,1 odstotka mase vzorca. Leta 1978 so ugotovitve objavili v ruski znanstveni reviji Geokhimiia. Čeprav ima revija tudi angleško izdajo, pa na Zahodu teh ugotovitev niso brali. Crott pravi, da je danes to delo popolnoma pozabljeno. "Noben drug avtor ni nikoli citiral dela misije Luna-24," pravi Crott.
Nekoč trdna ideja, da je Luna suha in da na njej ni vode, je danes povsem krhka. To bi lahko prej spoznali, če bi ugotovitve sovjetskih znanstvenikov jemali bolj resno, zaključujejo na blogu Physics arXiv.
KOMENTARJI (40)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.