Grozljiva izpoved ubežnika iz severnokorejskega taborišča

31-letni Šin Dong - Hjuk je večino svojega življenja preživel v severnokorejskem taborišču številka 14. Med drugim je moral gledati, kako so obesili njegovo mater in ustrelili njegovega brata, ker sta se upirala. Pred sedmimi leti mu je uspel pobeg, zdaj pa se je v intervjuju za enega od nemških časopisov razgovoril o svojem življenju taboriščnika.

Medtem ko takoj za državno mejo z Južno Korejo Kim Jong Una imenujejo z vzdevki, kot so "meduza v obleki" ali "debela riba", ter ga uporabljajo kot lik satiričnih oddaj, se ga doma v Severni Koreji bojijo. In verjamejo, da je zares sposoben izstrelili jedrsko bombo. Podobno je bilo tudi z njegovima predhodnikoma – očetom in dedkom.

Kako zna severnokorejski režim sejati grozo, da je v očeh domačega ljudstva tako prepričljiv, iz prve roke ve prav Šin.

Prvih 24 let svojega življenja ni obstajal. V taborišču številka 14 se je že rodil in na tem od Boga pozabljenem kraju in od prestolnice Pjongjang oddaljenem okoli 80 kilometrov delil usodo s preostalimi 15.000 taboriščniki. Kot pravi, je to kraj, kjer življenje ni življenje, kjer ni družine, zaupanja, sočutja ali življenja, kot ga pozna večina. Edino, kar druži ljudi za visoko električno ograjo, je lakota.

Z nemškim novinarjem sta se srečala v restavraciji. A potem pride meni in Šin vanj nepremično zre več minut. "Zdaj lahko izbiram, a se pogosto ne morem odločiti," razloži. "Ljudem se zdi samoumevno, da odrasli izbirajo, se odločajo. Ampak jaz sem le otrok v odraslem telesu. Če preveč razmišljam, me začne boleti glava. Ne morem spati, še vedno me tlačijo nočne more. Včasih po več dni ostanem v stanovanju, brskam po spletu in gledam televizijo," nadaljuje.

Odkar je ameriški novinar Blaine Harden o Šinovem življenju posnel dokumentarec Beg iz taborišča 14, je Šin precej znana oseba. "Vem, da bi mnogi iz moje zgodbe želeli črpati navdih, a po vseh teh letih me je še vedno sram nekaterih stvari, ki sem jih storil. Prav tako se še vedno nisem navadil na svobodo."

"Pri svojih letih se učim stvari, ki so se jih drugi naučili kot otroci. To mnoge razočara, ko me spoznajo," nadaljuje in vmes vendarle naroči hrano. Da natakar ne bi čakal, sledi izbiri prevajalca.

Rojen je bil leta 1982. Natančen datum ni znan. Očeta so zaprli v taborišče, ker je neki njegov sorodnik pobegnil v Južno Korejo. Čeprav ni storila nič narobe, je bila na življenje za rešetkami obsojena tudi njegova mati. Ker sta pridno delala, sta se smela v taborišču poročiti, Šin je bil njun drugi otrok.

"Bil sem ena lačna usta več. Tam v družinah ni povezanosti, sistem privzgoji sovraštvo do staršev. Stražarji so mi nenehno pripovedovali, da bom moral plačati za grehe svojih staršev," se spominja.

Pri petih je začel delati v rudniku, kjer so bili rovi tako nizki, da so v njih lahko delali le majhni otroci. Ko je bil prevelik, da bi se splazil v rove, je moral začeti delati na polju. Pri šestih je začel hoditi v taboriščno šolo. "Učili so nas, da živimo v veličastni deželi, v kateri moramo z nadčloveškim naporom delati za dobro ljudstva. Učitelji so od nas zahtevali, da vohunimo za sošolci. Pogosto se je dogajalo, da je kakšen otrok očrnil drugega samo za kakšen dodaten grižljaj. Ko so pri sošolki našli koruzni storž, so jo pazniki po glavi pretepli z želeno palico, dokler se ni onesvestila, obraz pa je imela prekrit s krvjo," se spominja Šin.

A Šin pravi, da ob tem ni čutil nobenega sočutja, ničesar. "Mislil sem, da si je pač sama kriva, ker je kradla. Šele pozneje sem ugotovil, da je zaradi poškodb umrla."

Natakar Šinu prinese hrano. Loti se je z veliko vnemo. Po begu je imel dolgo težave z uživanjem hrane. Bil je močno podhranjen, njegov želodec pa je bil sposoben prebaviti le nekaj žlic hrane.

Ko seže po prtičku, so na rokah vidne posledice bivanja v taborišču. Na desni roki mu manjka del sredinca. "Med drugim sem moral delati še na svinjski farmi in v tekstilni tovarni. Nekoč mi je z mize zdrsnil šivalni stroj, za kazen so mi odsekali del prsta," pove. Barbarsko dejanje njegove psihe ni prizadelo, doda. Takšno ravnanje se mu je zdelo normalno.

Danes si Šin najbolj od vsega očita, da je sledil brezčutni taboriščni vzgoji. Nekoč je mamo in brata slišal, ko sta govorila o begu. Iz razočaranja, ker svojih načrtov nista delila z njim, in prepričanja, da bo on tisti, ki bo v mukah odplačal kazen za njun pobeg, ju je izdal stražarjem. "Danes je občutek krivde neznosen. Šele zdaj razumem, kaj pomeni imeti družino – očeta, mamo in brata."

Stražarji so njegovo izdajo pohvalili, obljubili so mu napredovanje in več hrane. Iz tega na koncu ni bilo nič, saj je stražar nadrejenim povedal, da je sam odkril načrt pobega, in Šina obtožil, da je vedel za načrt.

Odpeljali so ga v temnico, ga zasliševali, pretepali, mučili in celo privezali nad ogenj, da bi priznal sodelovanje.

Sedem mesecev pozneje so ga stražarji pospremili na prosto. Prisostvoval naj bi usmrtitvi. Mislil je, da bo njegova, a sta bila namesto tega žrtvi mati in brat. S težavo prizna, da je bil takrat le vesel, da ne bo usmrčen on.

Danes na dogodek gleda drugače. "Kriv sem za smrt matere in brata. Njune smrti ne morem preboleti. Mislim, da ne bom nikoli v stanju, da bi se soočil in sprijaznil s svojo preteklostjo," pravi.

Po usmrtitvi so ga premestili v drug zapor. Tam je spoznal zapornika, ki je bil povsem drugačen od drugih – nekdanji politični funkcionar, ki je padel v nemilost "velikega vodje". Vzel ga je pod svoje okrilje in mu celo dajal del svoje hrane.

To je bil še najboljši približek prijateljstva, ki ga je poznal pred begom. "Danes imam več prijateljev, s katerimi se redno srečujemo, a pogosto mi očitajo, da jim ne zaupam," priznava.
Težave ima tudi z intimnimi zvezami. "Po begu v Južno Korejo sem spoznal dekle. Bilo je nepričakovano, občutki pa so bili zame nekaj povsem novega."

Dekle se je želelo preseliti k njemu, z njim preživljati prosti čas, slišati njegovo življenjsko zgodbo. "Bilo je lepo slišati, ko mi je rekla ljubim te, ker mi tega ni prej rekel še nihče, a vse ostalo je bilo zame preveč. Nisem se znašel. Najprej sem moral besedo ljubezen poiskati v leksikonu, da sem razumel, za kaj gre. Težko mi je bilo razumeti, da iz ljubezni do drugega storiš tudi kaj, kar neizmerno sovražiš." Pravi, da se je pozneje sicer naučil, da si ljudje ljubezen pogosto izpovedujejo, a to še ne pomeni, da gre za trajen občutek, kar je ugotovil, ko ga je prvo dekle nenadoma zapustilo.

Nato Šinovi spomini spet odtavajo v taborišče. Razlaga, da mu je prijatelj, politični zapornik, močno razširil obzorja o zunanjem svetu, o katerem v taborišču niso govorili. Čeprav je imel nalogo, da mora nadzorovati nove zapornike, se je na primeru matere in brata naučil lekcijo. Odločil se je, da nikoli več ne bo nikogar izdal.

Kmalu zatem sta s prijateljem izdelala načrt za pobeg. Prijatelj svobode ni dočakal, saj ga je ubila električna ograja, Šin pa je bil uspešen. Po begu je skočil na tovornjak in se odpeljal v svobodo. Najprej na Kitajsko, kjer se je preživljal s tatvinami, vendar ima Kitajska s Severno Korejo sporazum o izročanju ubežnikov, zato tam ni bilo varno.

Zato je za novo domovino izbral Južno Korejo. A priznava, da je po svoje še vedno ujet v taborišču 14. Zares varnega se ne počuti nikoli, edini občutek, ki se ga je otresel, je stalna lakota.