Se Nato na ruski meji pripravlja na vojno ali samo razkazuje mišice?

V tem trenutku skorajda nihče ne pričakuje konvencionalnega spopada z Rusijo, a kljub temu gre za bojne enote z mandatom tudi za obrambo zavezništva, torej za uporabo sile v primeru agresije. A Rusija to misijo, ki ni vaja, vidi kot provokacijo in njeno ravnanje je nepredvidljivo.

Šest dni je 1400 kilometrov iz Vilsecka v Nemčiji do Orzyzsa na Poljskem premagoval konvoj 1400 ameriških, britanskih in romunskih vojakov skupaj z 286 oklepnimi vozili in še na desetine spremljevalnimi. Nič kaj prikrito, nasprotno, vsem na očeh, po avtocestah in s postanki za prikaze za širšo javnost. Skrivnostnost res ni potrebna, odločitev za namestitev štirih tovrstnih bojnih skupin, poleg Poljske še v Litvi, Latviji in Estoniji, ki skupaj predstavljajo misijo zveze Nato Enhanced Force Presence (eFP) oz. Prisotnost okrepljenih sil, je padla lani n avrhu zavezništva v Varšavi. In glede na to, da je osnovna naloga misije odvračanje morebitne agresije potencialnih nasprotnikov, bi bila tajnost kontraproduktivna. Odvračanje lahko deluje le, če potencialni sovražnik ve, da je na nekem območju prisotna določena sila. A tem malo kasneje.

Sama pot konvoja je bila pravzaprav že nekakšna vaja oziroma preverjanje ozemlja. Kje in kako se lahko premika težka oborožitev, koliko zdržijo mostovi, predori in podobno. Kot je pojasnil predstavnik Slovenske vojske v Integracijski enoti zveze Nato v Bydgoszczu Ivan Jerina naj bi bil zdaj takšen konvoj isto pot sposoben opraviti v treh dneh, če bi bilo to potrebno. Integracijske oziroma podporne enote so kot nekakšen logističen center za tovrstne operacije in misije hkrati pa skrbijo tudi za odnose z lokalnim okoljem in prebivalci.

Vsaj na Poljskem s tem nimajo težav. Ljudje se dejansko z navdušenjem odzivajo na prihod Natovih sil. Američani so jim še posebej pri srcu. Strah pred Rusijo je prisoten, a ne gre le za to. Starejši se še spominjajo časov po drugi svetovni vojni, ko so jim prav ameriški vojaki prinašali pomoč v hrani, prav tako so še živi spomini na čaz za železno zaveso.

Da so tako toplo sprejeti, seveda navdušuje tudi vojake. To je pravzaprav prvi odgovor vsakega, ki ga pobaraš o tem, kako se počuti na Poljskem. "Super. Ljudje so neverjetno prijazni in so nas zelo lepo sprejeli,'' odgovarjajo eden za drugim. A večina se zaveda, da gre za ljudi, ki naj bi jih v primeru sovražnosti zaščitili. Nedaleč stran, le kakih 60 kilometrov, za lokalne prebivalce ne bi bili več heroji, pač pa nasprotniki.

Pume, podgane in škorpijoni

Ameriške pume, britanske črne podgane in romunski modri škorpijoni, kot kažejo oznake na njihovih uniformah, so bojne enote na bojni misiji. Ne gre za vajo. Če pride do zaostritve so naloge jasne, natrenirane in smrtonosne. Britanci imajo izvidniške enote, Romuni protiletalske, Američani pa oklepno pehoto. "Koliko je vredno eden takšen stryker,'' vprašam med vožnjo v tem oklepnem vozilu ameriške konjenice. "Okoli tri milijone dolarjev, odvisno od oborožitve, tale naš tam nekje tri, imamo 'samo' strojnico kalibra 50," mi pojasni eden od štirih vojakov, ki so med dveurno vožnjo osredotočeni predvsem na to, da se mi kot civilistki nič ne zgodi. V glavi, varno pod čelado (mimogrede, tudi na ravni cesti ni nič kaj odveč), pomislim, to je toliko kot bo približno Slovenijo stala dveletna udeležba v tej misiji. Samo v konvoju, v katerem se peljemo, je 79 vozil stryker.

39-letni Manon J. Murray je eden od približno 1000 ameriških vojakov v tej skupini. Izkušen, za njim so že tri bojne misije v Iraku in dve v Afganistanu, nekdanji vojaški padalec, zdaj pa član konjenice oziroma pehote z oklepnimi vozili. Tojour Pret piše na oznaki na njegovi rami. Vedno pripravljeni. "Mi smo že po osnovnem namenu vedno pripravljeni, veljamo za kraljico na šahovnici,'' pojasni. S ponosom razkaže opremo in njihove naloge, predvsem pa sposobnosti. "Za trenutne naloge te misije imamo vsega več kot dovolj, če pride do spopada, pa bi nam prav prišla le še zračna podpora, ki jo bomo zagotovo dobili,'' pojasni, čeprav je, vsaj navzven, prepričan, da se to ne bo zgodilo. Za razliko od mlajših, neizkušenih vojakov, se milega spomladanskega vremena ne veseli tako zelo. Res je prijetneje kot puščavsko okolje, a ve, da tam, kjer je pomlad, slej kot prej pride tudi zima. In zime v Orzyzsu so neprizanesljive. Nemški Bundeswehr je tam v zadnjih letih uril svoje enote prav za zimske razmere.

Neprijetna negotovost

Pravi, da se vojaki na tej misiji na splošno najbolj veselijo sodelovanja z enotami iz drugih držav. Pa ne gre za pr-ovsko floskulo, pač pa zato, da jih dejansko zanima kakšno orožje imajo drugi, kako se z njim rokuje in kaj vse zmore. Drugače pa bo zanje vsakodnevno življenje takšno, kot na vsaki drugi misiji. "No, vendarle, če pravite, da spopada ne bo, mar ne bo bolj sproščeno, bolj enostavno,'' ga moram vprašati. "Hja, to je že res, ampak i smo bolje pripravljeni na spopad, kot na negotovost. In tukaj je vse popolnoma nepredvidljivo, okolje pa novo,'' me preseneti z odgovorom.

In to je pravzaprav srž celotne misije eFP. Nihče resnično ne pričakuje konvencionalnega spopada. Mandat je močan, odvračanje in obramba, časovno pa misija ni omejena. V praksi naj bi vojaki res večinoma vadili in izmenjevali izkušnje, a najmanj kar je zelo pomembno, je tudi spoznavanje terena. Nekaj, česar niso mogli storiti med hladno vojno.

Strateški Suwalki

Ključno strateško območje je koridor Suwalki, okoli 100 kilometrov dolg pas na meji med Poljsko in Litvo, ki z ene strani meji na Kaliningrad, z druge pa na Belorusijo in velja za najšibkejšo točko vzhodne meje. Ruski vojski tega območja niti ni potrebno povsem zavzeti, dovolj je nekaj vojaške prisotnosti, ki bi od Natovih sil zahtevala agresiven prehod in razmere bi lahko eskalirale. Koridor Suwalki je namreč edina kopenska povezava med baltskimi državami in preostalo EU ter zvezo Nato.

Poveljnik bojne skupine Poljska Steven Gventer je glede Suwalkija previden. "Koridor Suwalki je zelo pomemben. Mi (eFP) nismo edini obrambni del zveze NATO, smo le del. Imamo zelo dobre odnose in izkušnje z eFP skupino pod nemškim poveljstvom na drugi strani koridorja. Poznamo se, poznamo svoje sposobnosti. Seveda bomo poskušali izvedeti vse, kar je potrebno za naše 'višje' obrambne načrte, pripravljeni bomo na vse,'' je dejal. In dodal, da ne pričakuje, da bodo videli Kaliningrad ali Belorusijo 'od blizu'.

Tisti, o katerem ne govorimo

To pa je tudi geografsko najbolj specifično, kar smo novinarji lahko slišali. Več kot očitno je bilo, da je beseda Rusija prepovedana. Izgovoril je ni nihče, ne vojaki, ne pripadniki poveljniških struktur, ne predstavniki zveze Nato. Zgolj in samo: potencialni nasprotnik. Teh pa na tem koncu ni ravno veliko. Vsaj ne za zvezo Nato. Zlasti v kontekstu tega, da je ideja za misijo preprečiti podobne stvari, kot so se zgodile na Krimu.

In ravno tu se skriva ključni problem. Res, nihče ne pričakuje konvencionalnega spopada, a hibridno vojskovanje je realnost. Kaj storiti v primeru 'malih zelenih možicljev', neoznačenih zamaskirancev, ki bi lahko povzročili kakšen incident, kaj v primeru vdorov v informacijske, logistične, računalniške sisteme? Bojna vozila, prebarvana iz peščenih puščavskih v gozdno zelene barve ne bodo dovolj. In pravno vprašanje, ali v takšnih primerih pravno sploh zdrži aktivacija 5. člena Severnoatlantske pogodbe? Če zunanjega, nacionalno določljivega napadalca 'ni'? To so vprašanja s katerimi se ukvarja zveza Nato, obrambni in vojaški, pravni strokovnjaki, poznavalci mednarodnih odnosov in kar je še podobnega.

In kot je neuradno slišati, se poznavalci nagibajo k temu, da so takšni incidenti še nekako najbolj pričakovani v Latviji, morda tudi v Evstoniji. Tamkajšnji novinarji so mi pojasnjevali, da prebivalcev baltskih držav ne grabi panika pred Rusi, se pa zavedajo možnosti, da bi si lahko na kakršenkoli način že Rusija poskusila pripojiti kraje z večinsko ruskim prebivalstvom, mnogi med njimi nimajo nidi državljanstva države v kateri dejansko živijo, povsem so navezani na Rusijo, celo televizijo gledajo le rusko. In ni dvoma, kako bi se opredelili, če bi jih povprašali, ali bi želeli tudi uradno živeti pod rusko oblastjo. In tega, naj bo še tako majhnih ozemeljskih pripojitev s strani Rusije si članice EU in zveze Nata ne morejo in ne smejo dovoliti. Kako bo na napenjanje Natovih mišic na tem območju, na provokacijo, kot pravijo v Moskvi, reagiral Kremelj, pa je v tem trenutku, najmanj nepredvidljivo.