Rudnik San Jose: Civilizacija pod zemljo

Za rudarje je bilo najhujših prvih 17 dni. Od 5. avgusta, ko se je udrl strop jaška, in do 22., ko so zunanjemu svetu končno lahko sporočili, da so še živi, so imeli namreč le minimalne zaloge hrane. Na vsakih 48 ur so pojedli dve žlički tunine in pol piškota, vodo so na srečo imeli.

Čeprav od ujetih rudarjev več kot dva tedna ni bilo glasu, reševalci niso odnehali. Predsednik Sebastian Pinera, ki je postal pravi čilski junak, jih je odločno podprl. "Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da bi 33 ujetih rudarjev rešili živih. Ne bomo odnehali, popolnoma bomo predani temu cilju,“ je dejal.

Pri rudniku so se nemudoma začeli zbirati sorodniki in prijatelji pogrešanih, nastal je "Kamp upanja". Drug drugega so tolažili, ko se jih je loteval obup, in skupaj molili. Molitve so bile uslišane, ko so rudarji iz podzemlja po ozki cevi poslali papir s kratkim sporočilom. "Na varnem smo, v zatočišču. Vseh 33.“

Dan pozneje, 23. avgusta, so do njih zvrtali še en jašek, po katerem so jih oskrbovali. Poimenovali so ga Paloma, golobica, bil je njihova vez s svetom.

Po njem so jim najprej poslali juho, hidratacijski gel in zdravila. Pozneje so jim zdravniki pripravili dieto iz mesa in riža, a z le 2200 kalorijami, da se slučajno ne bi zredili in postali premočni za reševalno kapsulo.

Prek daljnovoda so so si namestili luči, ki so bile 12 ur prižgane in 12 ur ugasnjene, tako da so vsaj približno imeli dan in noč. Redno so telovadili po navodilih psihologov, vsak dan so ob isti uri zajtrkovali, kosili in večerjali ter pili popoldanski čaj.

Tudi delali so. Odvažati so morali material, ki se je ob vrtanju reševalne vrtine usipal s stropa. Razdeljeni so bili na tri skupine po enajst delavcev, za vse pa je veljal isti urnik: osem ur dela, osem ur prostega časa in osem ur spanja. Po Palomi so jim poslali zložljive postelje in odeje.

Pošiljke s površja so jim krajšale čas

Da bi jim čas hitro mineval, so poskrbela darila s površja. Kar nekaj ujetih rudarjev je navdušenih nad nogometom, Franklin Lobos ga je igral celo profesionalno. Zato so jim omogočili, da so na majhnem projektorju spremljali nogometne tekme. Poleg tega so jim predvajali posnetke starih tekem, ko sta blestela Pele in Maradona. Igrali so karte in domine, v zadnjih tednih so bili na tekočem z aktualnim dogajanjem, saj so dobivali časopise. Na njihovo prošnjo so jim poslali Biblije in rožne vence in tudi čilsko zastavo. Kadilci pa so se morali zadovoljiti z nikotinskim obližem oziroma žvečilnim gumijem.

Na željo enega od rudarjev, Edisona Peñe Villarroela, so dobili predvajalnik glasbe, po cevi pa so jim poslali tudi kamere, s katerimi so snemali dogajanje pod zemljo. Za to je bil zadolžen Florencio Avalos, delo so njegovi kolegi prevzeli šele, potem ko se je kot prvi povzpel v reševalno kapsulo Feniks in izginil v jašku. Mario Segovia, vedno zgovoren in dobre volje, je bil nekakšen tiskovni predstavnik rudarjev. Za smeh je poskrbel tudi ob prihodu iz rudnika. Predsedniku je za spomin prinesel nekaj kamenja, nato pa je z visoko dvignjeno roko stekel k zbrani množici in začel vzklikati: "Či-le! Či, či, či, le, le, le! Rudarji, Čile! Živeli rudarji, živeli!“ Do zdaj je množica ta njegovi vzklik že posvojila in z njim pričakala ostale rudarje.

Rudarji so bili v stiku z domačimi

A vrnimo se pod zemljo. 26. avgusta so ujeti rudarji svojim najdražjim poslali prvo videosporočilo, že dan pozneje pa jih je čakala šokantna novica: reševanje bo dolgotrajno. Takrat je veljalo, da bodo pod zemljo do božiča, a tega jim niso razkrili, saj bi jih preveč pretreslo. Raje so z njimi delili dobro novico: povedali so jim, da imajo v načrtu plan B, s katerim bi jih lahko dosegli prej. In to se je uresničilo.

29. avgusta so lahko v živo govorili s svojimi domačimi. Vsak je imel le minuto, a učinek je bil neverjeten. Srečanje prek videokonference je namreč opogumilo tako ljudi pod zemljo kot njihove bližnje nad njo.

Zadnji dan avgusta so začeli vrtati drugo vrtino, rešilno.

Še ena dobra novica jih je dosegla 14. septembra. 29-letni Ariel Ticona Yáñez je tretjič postal očka. Hčerka je na njegovo željo dobila ime Esperanza, upanje.

Le tri dni pozneje se je drugi od treh vrtalnikov prebil do rudarjev. A minili so še trije tedni, preden so vrtino dovolj razširili in jo pripravili za reševanje. 9. oktobra so se v mestu Codiapo, od koder je večina rudarjev, oglasile sirene. Sporočale so: jašek je končan, v nekaj dneh bodo rudarji na varnem. Reševalna akcija je stekla 12. oktobra.

Kakšne bodo posledice?

Zdravniki so se bali, da bosta dva meseca brez dnevne svetlobe v vlažnem in vročem rovu na rudarjih pustila posledice, a prvi pregledi so pokazali, da se to ni zgodilo. Zaradi poti v ozki reševalni kapsuli bi lahko bili pod stresom, na srečo pa napada panike ni imel nihče. Kljub vsemu pa jih čaka 48-urno opazovanje v bolnišnici in počasno privajanje na dnevno svetlobo.

Njihovo dobro zdravstveno stanje je delno pričakovano, saj so jih ves čas od daleč nadzorovali, je v oddaji 24UR ZVEČER povedal internist kardiolog iz izolske bolnišnice Hrvoje Reschner. "Dobivali so hrano, ki je bila posebej prirejena, predvsem pa je bilo nadzorovano elektrolitsko zdravljenje, se pravi kalij, fosfati, tiamin so bili dodajani hrani, tako da so možne posledice čim manjše,“ je povedal.

Zdaj bodo zdravniki nadzorovali kardiovaskularni sistem, se pravi delovanje srca in ožilja, pritisk, srčni ritem, je razložil Reschner. Druga stvar, na katero bodo pozorni, pa so po njegovih besedah možne glivične bolezni, ki bi se lahko razvile zaradi pogojev, v katerih so preživeli zadnjih 69 dni.

So možne psihične težave?

Kakšne so možne psihične težave rudarjev? "Gotovo so različno opremljeni, različnih osebnosti stopili v to stresno situacijo, ki jih je zaradi tega tudi različno zlomila,“ je v oddaji 24UR ZVEČER povedal psiholog Borut Škodlar. "Gotovo se bodo vsem vračali spomini, reaktivirala se bo tesnoba, nočne more, depresivna stanja. Brez posledic ne bo nihče, to se bo globoko vtisnilo v njih. Upam pa, da jih bo čim manj trajno pod vplivom tega,“ je dejal.

Najhujši pa je najverjetneje bil občutek, da morda svojih najbližjih ne bodo nikoli več videli, jih objeli, jih poljubili. "Vsaka prekinitev odnosa, da ni več stika s tistimi, ki jih ima človek rad, je smrt sama na sebi. Grožnja z vsem tem je bila najbrž res tisto najhujše, kar jih je najbolj pretreslo,“ je potrdil Škodlar.

Kako težko bo čilskim rudarjem, sta opozorila tudi avstralska rudarja s podobno izkušnjo. Pred štirimi leti so tasmanski rudnik, v katerem sta delala, zaradi potresa zasule skale. Dva tedna sta bila ujeta 925 metrov pod zemljo. Čilskim rudarjem sta poslala pismo in jim položila na srce, naj sprejmejo strokovno pomoč, saj jih najverjetneje čakajo hude travme. Enemu od njiju bi skoraj razpadel zakon.