Nekaj dni pred tem, ko so reševalci navezali stik s sedaj že rešenimi čilskimi rudarji, so se le-ti že pripravljali na mučno in dolgotrajno umiranje zaradi lakote. 50-letni Yonni Barrios je novinarjem v solzah povedal, da so se takoj po nesreči spraševali, zakaj niso umrli in zakaj so preživeli. "Zdelo se je zelo kruto, da smo bili tam spodaj živi in da bomo morali umreti zaradi podhranjenosti, saj hrane nismo imeli," je povedal.
"Upanja ni bilo več. Ko so reševalci naredili luknjo do našega rova, smo že vsi čakali na smrt," je dodal. Prav izvrtana luknja, premera okoli 10 centimetrov, je nato služila kot popkovina, preko katere so z ujetimi rudarji reševalci komunicirali in jim dostavljali hrano ter pijačo.
Pojasnil je tudi, da so se med čakanjem, da jih potegnejo iz rova, večkrat spraševali, zakaj reševanje traja tako dolgo, nikoli pa ni bilo med njimi izbruha zaradi vse večje napetosti. Barrios, ki še vedno tudi doma nosi sončna očala, pravi, da se po 69 dneh v rovu težko privaja na dnevno svetlobo. Pri tem pojasnjuje, da mu sončna svetloba povzroča bolečine, kot da bi mu v oči zabadali igle.
Reševalna operacija 33 ujetih rudarjev v rudniku bakra San Jose 500 kilometrov severno od čilske prestolnice Santiago de Chile, ki so bili od 5. avgusta ujeti okoli 700 metrov globoko, se je začela 13. oktobra. Od zunanjega sveta so bili povsem izolirani do 22. avgusta, nato pa so uspeli poslati sporočilo, da so še živi. Zadnjega rudarja so iz rudnika potegnili po dobrih 22 urah reševanja. Med reševalno akcijo so rudarje na površje dvigovali v posebni kapsuli, v kateri je bilo prostora le za eno osebo. Rešeni rudarji so stari od 19 do 63 let.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.