Resnico o smrti 270 ljudi nad Lockerbiejem je odnesel v grob

Let PanAm 102 se je leta 1988 končal nad Lockerbiejem. V eksploziji je umrlo 270 ljudi, Abdel Baset al Megrahi, ki je pred včeraj izgubil boj z rakom, pa je bil edini, ki je bil kdaj koli obsojen za smrtonosni napad.

Megrahi je v libijski prestolnici umrl tri leta po tem, ko je bil izpuščen iz zapora, ker naj bi bil na smrtni postelji zaradi raka na prostati. Njegova smrt je spet obudila vprašanje, katero je bilo čudežno zdravilo, ki mu je, potem ko je bil že "skoraj mrtev", življenje podaljšalo še za tri leta, ali je bil takrat izpuščen v zameno za nafto in ali je bil le žrtveno jagnje, ne pa tudi glavni načrtovalec napada, in zato nikoli ne bi smel biti obsojen.

Megrahi je bil na mednarodnem sodišču na Nizozemskem obsojen leta 2001, uničenje boeinga 747 nad Lockerbiejem pa je do napadov na ameriški WTC veljalo za najhujši teroristični napad na Zahodu. Obsojen je bil na 27 let zapora, a so mu škotske oblasti odhod na prostost in vrnitev v Libijo dovolile že leta 2009, na letalo libijske vlade pa ga je pospremil kar sin takratnega libijskega diktatorja Saif al Islam.

Škotske oblasti so trdile, da v ozadju izpustitve ni bilo nobenih skrivnosti, izpustili naj bi ga le zato, ker so zdravniki, ki jih je najel Gadafijev režim, ocenili, da ima le še tri mesece življenja.
V Libiji je nato doživel veličasten sprejem in si je, tako je vsaj kazalo takrat, zagotovil mesto Gadafijevega naslednika.
Z Megrahijevo smrtjo se je že tako majhno število tistih, ki bi lahko razkrili resnico o Lockerbieju, še zmanjšalo. Gadafi je mrtev, skrivnostno pa je na Dunaju pred dobrim mesecem umrl tudi nekdanji libijski minister za nafto Šokri Ganem, ki ni nikoli razkril, ali je Velika Britanija v zameno za Megrahijevo izpustitev dobila ugoden naftni sporazum. Resnico bi tako lahko razkril le še Saif al Islam Gadafi, ki pa je trenutno na skrivni lokaciji v rokah libijske policije, čeprav naj bi mu za zločine v času diktatorskega režima njegovega očeta sodili pred mednarodnim sodiščem v Haagu.

Je bila torej nafta ključ do Megrahijeve svobode? Mnogi so prepričani, da so Britanci precenili, da bo dober odnos z eno največjih izvoznic nafte vsekakor velika prednost. Med drugim je BP leta 2007 podpisal 900 milijonov dolarjev težko pogodbo za iskanje nahajališč nafte in plina v tej državi. Kljub temu je Libija z ratifikacijo pogodbe odlašala in v BP so priznali, da jih počasno napredovanje pogovorov močno skrbi. Po Megrahijevi izpustitvi je bila pogodba ratificirana v nekaj tednih.
Ob vprašanju, ali je britanska vlada 270 življenj prodala za dobičkonosen posel, pa je morda še bolj zanimiva teorija o tem, da je bil Megrahi pravzaprav nedolžen.

Sam je vseskozi vztrajal, da je nedolžen in da mu želijo naprtiti krivdo za veliko večjo politično spletko. Tudi več sorodnikov umrlih na letu 103 je bilo prepričanih, da je Megrahi le žrtveno jagnje. Uradna Libija načrtovanja napada ni nikoli priznala, je pa Gadafi privoli v to, da je država v zameno za odpravo mednarodnih sankcij, družinam umrlih plačala 270 milijonov dolarjev odškodnine. To je še okrepilo domneve, da je Gadafi prodal Megrahija v zameno za boljše odnose z Zahodom, katerih rezultat so bile milijardne naložbe v Libijo.

Če je Megrahi vedel več, kot je povedal, bo za vedno ostala skrivnost. Na smrtni postelji je namreč ponovil, da je nedolžen.