Josip Broz Tito

Hrvaški mediji povzemajo pisanje ustaškega biltena Viesti z dne 12. avgusta 1944, ko je ta objavil članek z naslovom Iz skrivnega življenja Josipa Broza. V njem se bilten sklicuje na neimenovanega tehnika, ki naj bi leta 1931 vodil gradnjo mostu čez reko Bednje v bližini zapora v Lepoglavi. "Razen političnih razprav je bila Brozu najljubša tema o spolnih problemih … Ob mostu sem imel zgrajeno barako, ki je služila tudi kot skladišče cementa in kjer mi je kaznjenec Anton Belobrajić, zidar, izdeloval betonske konzole za naslon mostu. Broz je pogosto hodil k njemu in za zaprtimi vrati tudi dolgo časa ostajal. To mi je nekoč postalo sumljivo, zato sem nekega dne pokukal skozi odprtino in zagledal grozljiv prizor – Broz je spolno občeval s kaznjencem Belobrajićem. Po njegovem odhodu sem ga vprašal, kako ima lahko tako odvraten stik s človekom, ta pa mi je sramežljivo odgovoril, da nima denarja, Broz pa, da mu dobro plačuje," je za bilten povedal neimenovani vir.

Kaj je res in kaj ne?

Danes je verodostojnost teh trditev nemogoče potrditi. Tito je bil v tistem času res v Lepoglavi, res pa je tudi, da so ustaški propagandisti verjetno za vsako ceno hoteli diskreditirati svojega sovražnika.

O njem je bilo sicer napisanih veliko stvari, večina v službi ohranjanja kulta osebnosti. Najnovejša odkritja glede njegovega življenja bodo v kratkem objavljena v knjigi Tito – skrivnosti voditelja, ki jo je napisal novinar in publicist Zvonimir Despot. Knjiga naj bi temeljila na ekskluzivnem materialu iz hrvaških, beograjskih in ameriških arhivov.

Sadam Hussein je jokal

V vsakem primeru zdaj ni več dvomov: Tito je bil goreč ateist. Ostaja pa dvom, ali je bil Hrvat, Jugoslovan, nekaj tretjega ali kar vse naenkrat, kot je to ubesedil vecernji.hr. Svoje mnenje o tem je jasno izrazil leta 1963: "Ni treba, da se ljudje odrekajo svoji nacionalni pripadnosti, nihče pa jim niti ne more vsiljevati, naj bodo Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci ali Črnogorci, če se sami tako ne počutijo. Veliko stvari je potrebno spremeniti tudi v naših dokumentih." Ob tem je bil prepričan, da religiozna pripadnost pri narodnosti ne sme igrati nikakršne vloge. "Sem Jugoslovan in drugega ne morem biti," je bil odločen.

V zunanji politiki je bil Tito kot riba v vodi. Posebej priljubljen je bil v arabskem svetu. Libanonec Abdel Al Majid Al Rafi, eden od najbližjih sodelavcev Sadama Husseina, se dobro spominja odnosa med Titom in nekdanjim iraškim diktatorjem. "Povezovala ju je enaka ideologija, pa tudi tesno prijateljstvo," je povedal Al Rafi in dodal, da je Sadam jokal, ko je slišal za Titovo smrt.

Libanonec Asim Kanso, ki je že od leta 1957 sledil delu Tita na Bližnjem vzhodu, pa je izjavil, da bi "Palestinci že imeli svojo državo, če bi Tito živel deset let dlje".