
Izvršni direktor organizacije za varstvo človekovih pravic (HRW) Ken Roth je le nekaj dni za tem, ko ga je ameriški predsednik Barack Obama gostil na državniški večerji v čast kitajskega predsednika Hu Džintaa, kritiziral Obamo in EU oziroma njeno predstavnico za zunanje odnose Catherine Ashton, kakor tudi voditelje Francije, Velike Britanije in Nemčije.
Najslabši pa naj bi bil generalni sekretar ZN Ban Ki Moon, ker naj bi pretiraval z iskanjem dialoga in sodelovanja, kadar je treba uporabiti javni pritisk. HRW je posebej kritičen, ker Ban Ki Moon od Kitajske ne zahteva izpustitve Nobelovega nagrajenca Liu Šjaoboja in ker mu ni čestital za Nobelovo nagrado za mir. "Daleč od obsojanja represije Ban včasih represivne vlade prikazuje v pozitivni luči," je Roth zapisal v 649 strani dolgem poročilu. Dodal je, da se je generalni sekretar k tihi diplomaciji zatekel pri stikih z voditelji, kot je sudanski predsednik Omar al Bašir in mjanmarski vojaški voditelj Tan Šve. Ta odnos pa se potem prenese tudi na nižje ravni organizacije, zaradi česar različne ekipe Združenih narodov niso uspele obsoditi zlorab v Zimbabveju in Šrilanki.
Z urada generalnega sekretarja pa so očitke zavrnili in pojasnili, da Ban Ki Moon uporablja vse oblike diplomacije, od javnih obsodb do tihe diplomacijo, odvisno od tega, kaj bi lahko bilo v danem trenutku bolj učinkovito.
V poročilu so posebej omenjene tudi ZDA in Evropska unija, ki da jim konsistentno ne uspeva obsoditi in javno zaščititi človekovih pravic v državah, kot so Kitajska, Sudan, Uzbekistan in Turkmenistan. Te so med drugim strateške zaveznice in zato imune na različne oblike pritiskov zaradi kršitev človekovih pravic, ugotavlja Roth. Tiha diplomacija sicer lahko pomaga, a pomanjkanje dodatnega pritiska spodkoplje vse napore lokalnih aktivistov, ki se borijo za človekove pravice, še meni prvi človek HRW.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.