Potonila je v 18 minutah. Kaj je povzročilo drugo eksplozijo?

Britanska luksuzna čezoceanska ladja Lusitania se je potapljala le 18 minut, potem ko so jo torpedirali v prvi svetovni vojni 7. maja 1915. Tragedija je tudi po 100 letih še vedno zavita v tančico skrivnosti. Je pa bil morda to tudi ključni dogodek v vojni, saj je to pripomoglo, da so se v vojno vključile tudi ZDA.

RMS Lusitanio so splavili leta 1906, v času razcveta trgovine v Atlantiku in potniških potovanj med starim in novim svetom. Z 240 metri dolžine je bila ena največjih in tudi ena najbolj luksuznih čezoceank, ki je ponujala občutno več prostora svojim potnikom kot konkurenčne ladje. Še posebej luksuzne so bile kabine prvega razreda. Nekaj časa je bila celo največja potniška ladja na svetu in imela naslov najhitrejše ladje pri prečkanju Atlantika, t. i. modri trak. Njena potovalna hitrost je bila za tisti čas vrtoglavih 25 vozlov (46 kilometrov na uro).

Britanci podcenjevali Nemce

Nemčija je območje okoli Velike Britanije razglasila za vojno območje, v katerem bodo zavezniške ladje napadali brez opozorila. Na to je Nemčija opozarjala tudi potencialne potnike v ZDA. Nemško veleposlaništvo v ZDA je ob oglasu za pot z Lusitanio v ameriškem časopisju objavilo celo opozorilo, da je ladja potencialna vojaška tarča in da potniki na njej tvegajo življenje.

A moč britanske mornarice je bila tolikšna, da se britanska admiraliteta očitno ni bala nevarnosti nemških nasprotnikov. Admiraliteta, ki je Lusitanio uporabljala tudi kot transportno ladjo za vojaški material, je menila, da je potovanje dovolj varno. Čezoceanka je tako 1. maja 1915 izplula iz New Yorka proti Liverpoolu na svojo 202. pot preko Atlantika - svojo zadnjo. Na krovu je bilo 1266 potnikov in 696 članov posadke, skupno torej 1962 ljudi.

Šest dni kasneje, 7. maja popoldne, jo je 11 milj (18 kilometrov) od južne obale Irske prestregla nemška podmornica U-20 in vanjo izstrelila dva torpeda. Lusitania je potonila v vsega 18 minutah. To je bilo prehitro, da bi lahko rešili potnike; uspeli so uporabiti samo šest od skupno 48 reševalnih čolnov. Rešilo se je 764 ljudi, umrlo pa jih je 1198, večinoma zaradi utopitve in podhladitve v hladnem morju. Med žrtvami so bili denimo tudi milijonar Alfred Vanderbilt, pa zbiralec umetnin Hugh Lane in gledališči producent Charles Frohman.

Skrivnostna druga eksplozija

''Torpedo je ladjo zadel tik ob mostu ladje. Kljub zadetku bi ladja lahko še obstala na površju, a po okoli 15 sekundah je sledila druga eksplozija,'' je komentiral zgodovinar Gerard Piouffre.

Druga eksplozija je še vedno deležna špekulacij. Nekateri menijo, da so eksplodirale peči na ladji, ko je vanjo vdrla mrzla voda. Drugi so s prstom odgovornosti pokazali na tri nemške slepe potnike, ki so jih odkrili na ladji. Spet tretji pa so prepričani v teorijo, da je eksplodiralo strelivo na ladji.

Desetletja so Britanci zanikali, da je bilo na ladji orožje, a v 70 letih prejšnjega stoletja so priznali, da je bilo skritih okoli 4200 škatel streliva za manjše orožje, okoli 3250 detonatorjev in okoli 1248 škatel s šrapneli. Na ladji je bilo tudi 46 ton aluminijevega prahu, ki je bil najverjetneje najbolj nevaren, saj se pri reakcijah z vodo ustvari eksplozivna kombinacija, meni Piouffre.

Prva novica na ameriških naslovnicah

Novica je zasedla prva mesta na naslovnicah ameriških časopisov. V naslednjih tednih je ameriški tisk obsodil Nemčijo za tragedijo, potopitev so označili za barbarsko dejanje zoper državo, ki je bila do takrat v vojni nevtralna. Tudi Britanija je obsodila torpediranje in tragedijo izkoristila za propagando za množičen vpoklic prostovoljcev.

V Nemčiji pa je krožila povsem drugačna zgodba dogajanja tistega dne. Prepričani so bili, da so Britanci pustili, da jo potopijo, ker je bil na potniški ladji nelegalni tovor.