Podjetni mladenič z ledene Aljaske: dostavljavec, ki tudi pri -30 stopinjah Celzija dostavi vročo pico

Vendar delo dostavljavca ni vedno najlažje. To dokazuje tudi 25-letni Aleksandar Joksic, ki gre za svoje stranke "preko vseh meja", kot sam pravi.

Srb Aleksandar je namreč dostavljavec pic na mrzli Aljaski, kjer so ekstremno nizke temperature prej pravilo kot izjema. A se vseeno potrudi, da je dostavljena pica še vroča. pa čeprav je zunaj -30 stopinj Celzija, zaradi česar se ga je, potem ko so njegovo zgodbo predstavili na televiziji, prijel tudi vzdevek "najbolj zagrizen dostavljavec pic v Ameriki".

Aleksandar je sicer solastnik picerije, kjer dela tudi kot dostavljavec. "Študiral sem ekonomijo, nato pa sem se odločil, da bi svoje prihranke investiral. Tako sem kupil polovico picerije. Kljub temu pomagam pri dostavi, še posebej pozimi, ko imamo največ dela. Navsezadnje je to moj posel in želim, da teče na vseh področjih," pravi.

Nekaj posebnega je že začetek njegovega dneva. "Preden spijem jutranjo kavo, moram "odmrzniti" avto. To traja vsaj 45 minut. Pozimi, ko je zelo malo svetlobe, decembra in januarja pa je sploh ni, naročila začnejo prihajati še posebej zgodaj, ker ljudje ne želijo zapuščati hiše, če ni res nujno," pravi.

Nato pa na pot. Pogosto po cestah, kjer so prometni znaki in krajevne table neuporabni, ker jih je zasul sneg, slabo vidne so celo ceste. "Naša zima ima dva dela. Ko se septembra ali oktobra začne, imamo ogromno snega, kasneje pa je snega le malo, je pa zelo mrzlo. Takrat se lahko čez jezero pelješ z avtomobilom."

Ker pri temperaturah več kot dvajset ali trideset stopinj pod ničlo, tudi gretje v avtomobilu ni dovolj, je njegova delovna obleka v več slojih. "Običajno nosim dvoje hlač, do štiri pare nogavic in veliko krzneno bundo. Videti je smešno, a me ščiti pred mrazom. In rokavice. Te sicer niso preveč praktične za dostavljavca, ker je težko delati z denarjem, a bi mi sicer zmrznili prsti."

Da pridejo pice iz njegove picerije do lačnih ust še vroče, za dostavo uporablja posebne termo vreče. Čeprav je strank dovolj, pa gre vseeno za posel, kjer je treba varčevati, zato je pred časom terensko vozilo, ki ga je restavracija za dostavo uporabljala prej, zamenjal z osebnim avtomobilom. "Večina dobrin sem pride z letali, zato so zelo drage. Avtomobili, ki porabijo veliko goriva, niso dobra izbira," pojasni.

Čeprav bo z njim najbrž večkrat obtičal v snegu, ga to ne skrbi. "Sem mlad in imam precej pustolovskega duha. V mestu se vsi poznamo, če obtičim na cesti, mi je vsakdo pripravljen pomagati. Vsi smo zelo prijazni eden do drugega, saj le tako lahko preživimo," pravi.

Njegove storitve pa so za meščane še kako priročne. "Okoli Barrowa je pet ali šest vasi, ki nimajo restavracij, niti ceste, zato prihajajo po hrano z letali. Do letal vsak dan dostavljam vsaj dvakrat," pravi. Od vrat do vrat pa v kraju, kjer živi okoli 5000 ljudi, na dan dostavi okoli 50 pic.