Tujina

Želeli so si varnosti, pristali pa v suženjstvu in prostituciji

Pariz/London, 16. 06. 2016 13.10 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 5 min

Avtor

D.L.

Otroci, ki kot begunci sami potujejo v obljubljeno Evropo, so izpostavljeni nasilju, spolnim zlorabam, suženjskemu izkoriščanju. Številni na poti izginejo. "V Sloveniji je, na primer, več kot 80 odstotkov otrok brez spremstva izginilo iz sprejemnih centrov," opozarja Unicef.

Samo lani je v Evropo prispelo več kot milijon beguncev, vsak tretji je bil otrok. Vsem ne uspe. Od lanskega septembra je v Sredozemskem morju utonilo kar 340 otrok.

Svet se sooča z begunsko krizo izjemnih razsežnosti. Skoraj 60 milijonov ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoj dom, polovica je otrok. Med milijoni, ki tvegajo vse, da bi prišli v varne države in tam začeli novo življenje, je na tisoče otrok brez spremstva. Nekateri so se na pot odpravili sami, drugi so se izgubili in ostali prepuščeni sami sebi.

Številke so grozljive: samo lani je v EU za azil zaprosilo 95 tisoč otrok brez spremstva, največ v Nemčiji in na Švedskem. A na poti jih je še veliko več, med njimi pa jih ogromno ne pride do varnega zatočišča. Interpol predvideva, da vsak deveti otrok brez spremstva izgine ali na poti ali pa, ko pride do cilja. Realna številka je še veliko višja, v svojem najnovejšem poročilu, v katerem osvetljujejo usodo teh otrok, piše Unicef.

Med 28.000 osebami, ki so v prvih štirih mesecih letošnjega leta prišle v Italijo iz severne Afrike, je bilo okoli 4.760 otrok. 94 odstotkov teh otrok je bilo brez spremstva.

"V Sloveniji je, na primer, več kot 80 odstotkov otrok brez spremstva izginilo iz sprejemnih centrov, medtem ko na Švedskem vsak teden poročajo o do desetih pogrešanih otrocih. V začetku leta so v Nemčiji zabeležili podatke o 4700 pogrešanih otrocih brez spremstva," je Unicef nanizal nekaj številk.

Za te otroke je pot najbolj nevarna, opozarja Unicef, saj so tako na poti kot v zbirnih centrih izpostavljeni nasilju, zlorabam in izkoriščanju. Upamo sicer lahko, da za večino poskrbijo njihovi najbližji, ki se stikom z uradnimi organi izogibajo, da jih ne bi (znova) ločili.

Spolno nasilje, izkoriščanje, prisilno delo. Vsakdan otrok v begunskih centrih

Študija je zajela 60 otrok med 11. in 17. letom starosti – iz Afganistana, Egipta, Eritreje, Etiopije, Irana, Iraka, Kuvajta, Sirije in Vietnama – ki so med januarjem in aprilom 2016 živeli v sedmih kampih vzdolž obale Rokavskega preliva.

Pa vendar si ne smemo zatiskati oči. Da je realnost številnih naravnost grozljiva, razkriva raziskava, ki so jo opravili delavci francoskega in britanskega Unicefa v kampih v severni Franciji. Ugotovili so, da so otroci tam vsak dan žrtve spolnega izkoriščanja, nasilja in prisilnega dela.

"Izpovedi otrok rišejo sliko zlorab in tragedij, s primeri suženjstva zaradi poplačila dolga in prisilnih kriminalnih aktivnosti, kot je pomoč preprodajalcem na terminalih, od koder plovejo trajekti. Spolno nasilje je nenehna grožnja, s katero se spopadajo otroci, vključno s spolnim izkoriščanjem in posilstvi dečkov ter posilstvi in prisilno prostitucijo deklet. Intervjuji z mladimi ženskami so razkrili prakse izmenjevanja spolnih uslug v zameno za pot v Veliko Britanijo ali za pohitreno nadaljevanje poti do države destinacije," so zapisali.

V večini kampov preprodajalci zahtevajo "vstopnino" za vstop in bivanje mladoletnikov, nadaljujejo. Otroci brez spremstva, ki ne morejo plačati te cene, so prisiljeni v delo za odrasle, kot je prodaja hrane na neformalni nočni tržnici, ki deluje v okviru tako imenovane calaiške džungle. Pritožbe zaradi mraza in utrujenosti so običajna posledica žalostnih življenjskih pogojev. Dostopa do rednega šolanja ni, nekateri otroci so celo izrazili željo, da bi bili zaradi živčnih zlomov in izbruhov nasilja hospitalizirani na psihiatrični oddelek.

Preprodajalci sedaj za prečkanje Rokavskega preliva zahtevajo med 4.000 in 5.500 funtov na osebo – cena je višja kot kadarkoli prej. Zaradi poostrenih varnostnih ukrepov razmere otroke silijo v roke preprodajalcev ali v iskanje še bolj tveganih poti do prečkanja morja brez plačila – v nekaterih primerih se otroci skrivajo v hladilnih tovornjakih, še opozarjajo pri Unicefu.

Veliko teh otrok je na begu pred konflikti, sedaj pa so ujeti v kampih, nekateri zelo blizu svojih družin, ki živijo v Veliki Britaniji. Čeprav povprečno bivanje v teh "džunglah" znaša pet mesecev, so nekateri otroci tam že devet mesecev, eden od njih pa že več kot leto dni. Povprečje se hitro povečuje zaradi poostrenih varnostnih ukrepov na mejah in s tem vse bolj zahtevnega potovanja. S podaljševanjem časa bivanja v teh kampih otrokom preti vse več nevarnosti.

Unicef je posredoval zgodbe mladoletnih beguncev. Dve lahko preberete tu. Imena so bila spremenjena.

Abdul je zbežal iz Sudana in v Veliki Britaniji dobil status begunca. Njegova žena je ostala v begunskem taborišču v Darfurju. Ko jo je šel obiskat, sta spočela sina Ahmeda. Med nosečnostjo je zaprosila za vizum, da bi se pridružila možu, dobila ga je dan pred rojstvom otroka. Ker pa je bil ta spočet, ko je oče že zbežal, je bila Abdulova prošnja za združitev družine zavrnjena. Pritožil se je in čakal. Njegovi ženi so medtem napačno svetovali, naj gre v Veliko Britanijo, saj bo sicer njena pravica do vizuma potekla. In tako sta mama in oče pristala na Otoku, medtem ko je bilo dete pri prijateljih v Darfurju. Zdaj je družina spet skupaj, a trajalo je kar dve leti.

17-letni Nabil je Sirijo zapustil, potem ko so njegov dom bombardirali in ubili več članov družine. Želel se je pridružiti bratu na Škotskem. Pot po morju iz Turčije v Grčijo je preživel z veliko sreče, saj se je čoln prevrnil. Sam se je nato prebil čez vsi Evropo do Calaisa, nato pa za kar pol leta obtičal v tamkajšnjem begunskem taborišču. Življenje je tvegal, ko je na skirvaj plezal na tovornjake, za katere je upal, da ga bodo prepeljali v Veliko Britanijo, zaradi česar je tudi pristal v francoskem priporu. Stvari so se spremenile, ko je spoznal britanskega odvetnika, ki pomaga otrokom v calaiški džungli. Zdaj je pri bratu. Dejstvo pa je, da bi se kalvariji lahko izognil, če bi ga kdo opozoril, da bi lahko v skladu z dublinsko uredbo že v Grčiji zaprosil za združitev z družino.

unicef poročilo otroci brez spremstva begunci