Najboljši film temelji na resnični zgodbi: 'v žarišču' spolne zlorabe v cerkvenem krogu

Najbolj pretresljivo je bilo razkritje, da so bostonski kardinali in nadškofi vedeli za zlorabe, a so jih prikrivali, duhovnike, ki so spolno zlorabljali otroke, pa so le premeščali na delo v druge župnije, kjer so z zlorabami nadaljevali.

Ekipa raziskovalnih novinarjev, ki deluje pod imenom "V žarišču", je za serijo člankov, ki so razkrivali škandal, leta 2003 prejela Pulitzerjevo nagrado.

Boston Globe je s serijo člankov o petih duhovnikih, ki so jim sodili zaradi spolnih zlorab otrok, to težavo povzdignil v središče pozornosti celotnih ZDA. Poročanje o teh dogodkih pa je spodbudilo druge žrtve, da se so odločile spregovoriti o svojih zlorabah, kar je vodilo v še več tožb.

Postalo je jasno, da je veliko obtožb resničnihter da obstaja vzorec spolnih zlorab in prikrivanj le-teh. Kar se je najprej zdelo nekaj nepovezanih posameznih primerov, se je izkazalo za povezan vzorec po celotni državi in je izbruhnilo v nacionalni škandal. Ta je povzročil krizo v katoliški cerkvi v ZDA, ter spodbudil žrtve tudi v drugih državah, da so spregovorile o zlorabah.  Čeprav se je večina prijavljenih primerov zgodila v ZDA, pa so spregovorile tudi žrtve v drugih državah, kot so Irska, Kanada in Avstralija.

V prvem članku so razkrili, da je katoliška cerkev vedela za zlorabe

6. januarja 2002 je Boston Globe objavil zgodbo ekipe raziskovalnih novinarjev, ki so jo sestavljali Matt Carroll, Sacha Pfeiffer, Michael Rezendes in urednik Walter V. Robinson, v kateri so razkrili, da je katoliška cerkev vedela za spolne zlorabe, ki so jih zagrešili njihovi duhovniki, in da so dovolili enemu izmed njim – Johnu Geoghanu – da je obdržal svojo službo, čeprav je v svojem tri-desetletja trajajočem župnikovanjem v šestih bostonskih župnijah zlorabljal otroke.

To je bil prvi izmed več člankov v seriji, ki so raziskovali in kopali globoko v škandal spolne zlorabe v katoliški cerkvi. Prvi izmed člankov, ki je pretresel Boston, je postavil vprašanje: "Zakaj se je v 34 letih moralo zamenjati toliko škofov in trije kardinali, preden so otroke končno obvarovali pred Geoghanom?"

Geoghan je bil januarja 2002 zaradi spolnega nadlegovanja obsojen na od 9 do 10 let zaporne kazni, a ga je že leto kasneje v zaporu umoril sojetnik. Spolnih zlorab ga je sicer obtoževalo kar okrog 130 oseb.

Geoghanov primer je leta 2002 sprožil poplavo prijav spolnega nadlegovanja katoliških duhovnikov, najprej bostonske, nato pa še drugih ameriških nadškofij.

Med njimi bostonski nadškof, kardinal Bernard Law, ki je bil odgovoren za Geoghanovo premeščanje iz župnije v župnijo, kljub temu, da je vedel, da ima Geoghan težave s pedofilijo.

Kardinal je pedofilskega duhovnika premeščal iz župnije v župnijo, čeprav je vedel za zlorabe

Law je že leta 1984, ko je Geoghana premestil v drugo župnijo, vedel, da je zlorabljal otroke, saj so ga že večkrat zdravili in vsaj enkrat hospitalizirali zaradi nadlegovanja dečkov. Iz prejšnjih dveh župnij so ga odstranili zaradi spolnih zlorab. Kardinalov odvetnik je odločitev zagovarjal s tem, da je nadškofija imela zdravniška zagotovila, da je vsaka njegova premestitev "primerna in varna".

Ekipa V žarišču je ugotovila, da je nadškofija že imela precej trdnih dokazov o Geoghanovi spolnih nagnjenjih. V zapisih nadškofije je celo zapisano, da to, da je Geoghan leta 1980 zlorabil sedem dečkov, "ni resen problem".

Premestitev v drugo župnijo se je izkazala za katastrofalno, saj so mu dodelili skrb za tri skupine mladostnikov, vključno z ministranti. Ko se je zoper njega zvrstilo več prijav spolnega nadlegovanja, so ga leta 1989 prisilili oditi na bolniški dopust. Več mesecev je preživel v ustanovah, ki "zdravijo" duhovnike, ki so spolno zlorabljali. Kljub temu ga je nadškofija vrnila v isto župnijo, kjer je še tri leta spolno zlorabljal otroke. 

V času, ko je ekipa V žarišču pisala članek, je Geoghan čakal na prvega od dveh sojenj.

Film prikazuje pomembnost raziskovalnega novinarstva

Čeprav je o bostonskih zlorabah in prikrivanju nastalo na stotine člankov in več knjig (eno izmed njih so napisali prav novinarji ekipe V žarišču), ni bilo nobene knjige, ki bi predstavila plat novinarjev in njihovega raziskovalnega dela. Ustvarjalci filma so zato z novinarji in njihovimi uredniki opravili mnogo intervjujev. Po vseh raziskavah in intervjujih pa je postalo jasno, da zgodba ne bo tekla le o novinarjih, ki so razkrili škandal, temveč o celotni skupnosti, ki je bila sokriva zločinov – od policistov, staršev žrtev in časnika samega. Vprašanje se tako ni več glasilo, zakaj je moralo preteči 34 let, preden so umaknili Geoghana, temveč zakaj toliko ljudi, vključno s časnikom Boston Globe, ki je poročal o posameznih primerih zlorab, ni opazilo trenda teh zlorab.

"Presenetljivo je, da je ta škandal zajemal toliko različnih institucij v Bostonu. Da se je lahko nadaljeval tako dolgo, kot se je, je moralo ogromno ljudi pogledati stran," je povedal Mark Ruffalo, eden izmed glavnih igralcev filma. 

Glavne vloge v filmu so odigrali Michael Keaton, Mark Ruffalo in Rachel McAdams. Ustvarjalci filma so želeli narediti film o ekipi, ne o škandalu samem.

Film izpostavlja pomembnost raziskovalnega novinarstva in je hkrati opomnik, da po 13 letih žrtve v Bostonu ter drugje še vedno čakajo dolgoročno strategijo cerkve glede preprečevanja zlorab. "Katoliška cerkev o zlorabah pogosto govori kot o stvari iz preteklosti," je dejal eden izmed scenaristov Josh Singer. "Mislim, da bi vam žrtve povedale, da jih manj zanima trud cerkve, da se odkupi in da jih bolj zanima, kako namerava cerkev zaščititi otroke v prihodnosti," je dejal.