Objekt 505 – tajno jugoslovansko letališče, simbol genialnosti in neumnosti

Letališče Željava se nahaja na meji med Hrvaško in Bosno v bližini Plitvičkih jezer. Podzemni objekt je v celoti na ozemlju Hrvaške, medtem ko si vzletno-pristajalne piste delijo z Bosno. Ideja o izgradnji podzemnega vojaškega objekta je nastajala vzporedno z ameriškim Noradom (podzemna vojaška baza v ZDA, ki je nastala kot skupni projekt s Kanado za centralizirani nadzor zračnega prostora Severne Amerike). Konceptualno razmišljanje o vojaškem objektu, ki bi bil dovolj oddaljen od meja in na nedostopnem območju, se je začelo že konec 40. let prejšnjega stoletja in se je konkretiziralo leta 1954, ko so nastali tudi prvi načrti. Leta 1956 se je gradnja podzemne baze tudi začela.

Želja je bila, da bi bile v bazi lahko dve ali tri lovske eskadrilje, avtonomna sposobnost v času vojne in tudi preživetje baze v primeru napada z jedrskim orožjem. Projektanti so izračunali, da bi baza in ljudje v njej preživeli eksplozijo 20-kilotonske bombe, ki bi priletela neposredno na goro Plješivica ali na plato z vzletno-pristajalnimi stezami pred vhodom v objekt. Gradnja je trajala 12 let, končali so leta 1968, stala naj bi med 6–8 milijardami dolarjev, kar je, če upoštevamo inflacijo, med 40 in 50 milijardami današnjih dolarjev, oziroma med 35 in 45 milijard evrov.

Območje pri Bihaću oziroma pod goro Plješivica je bilo izbrano kot idealna lokacija, ki je dovolj oddaljena od meje, da bi radarske postaje lahko zaznale napadalce in bi jih lovci prestregli, in hkrati ne predaleč, da se lahko pokriva kritična severna in zahodna meja v Sloveniji in Hrvaški, pa tudi napadi iz smeri Jadranskega morja. Predvidevali so, da bi Sovjetska zveza napadala ravno iz Madžarske ali preko Avstrije, pa tudi napad zveze Nato iz Italije ni bil izključen. Prav tako je gora Plješivica omogočala, da so letala vzletala v radarski senci planine, tako da bi nasprotnik letala zaznal šele, ko bi dosegla visoko hitrost in višino.

V sami bazi so bile tri garažne galerije, v katerih je bilo prostora za 58 letal. Skupna dolžina podzemnih tunelov je bila približno 3.500 metrov in vhodna vrata, ki naj bi omejila udar eksplozije, imajo značilni profil, ki ga ima mig 21. To je bil eden od razlogov, zakaj v bazi kasneje niso bili nameščeni novejši migi 29, ki imajo dvojne vertikalne stabilizatorje, saj bi bilo treba preurediti ravno te galerije in vrata. Se je pa govorilo, da bi v bodoče v bazi domovalo letalo nove generacije domače izdelave 'Novi avion', ki pa zaradi razpada Jugoslavije ni nikoli poletel.

Gora Plješivica je nastala na kraškem ozemlju, kar je zelo oteževalo izgradnjo podzemnih votlin, saj so pogosto naleteli na 'vodne žile' in kraške jame. Gradnjo podzemnega objekta so pospešili leta 1968 zaradi praške pomladi in intervencije Varšavskega pakta, saj se je takratni jugoslovanski vrh bal, da bo do podobne intervencije prišlo tudi v Jugoslaviji. Že nekaj tednov in dni pred začetkom krize na češkoslovaškem so premestili mige 21 na Željavo, številni, ki so takrat prišli v bazo, so pričevali, da je bilo potrebno še nekaj mesecev, da so se bivalni pogoji izboljšali. Na začetku je voda pronicala v same galerije in tudi vlaga je bila visoka, s pomočjo posebnih barv, ki naj bi jih dobili iz Švedske, se je to v nekaj mesecih odpravilo.

Prvi prihod v objekt 505

Martin Rebolj je v bazi delal kot mehanik in je popravljal in vzdrževal mige. Leto dni po končanem šolanju, nekaj dni pred praško pomladjo, je prišel v Bihać, kamor je bil napoten na delo v bazi. Celoten 117. letalski polk je bil takrat premeščen v novo tajno bazo, ki je veljala za najbolj razvito – kot pravijo drugi, najbolj elitno bazo v takratni Jugoslaviji. Rebolj se tako zelo spominja praške pomladi, kajti kot pravi, "je takrat veljal strah in predpostavka, da bi znala sovjetska zveza s posredovanjem na češkoslovaškem posredovati tudi v Jugoslaviji. Vsa vojska in letalstvo so bili v pripravljenosti in pripravljeni braniti mejo proti Madžarski."

Takratnega obdobja visoke pripravljenosti se spominja kot časa visoke napetosti, saj so "mesec dni spali v avtobusu ali nekje ob avtobusu skupaj z vojaki. Čez dan smo bili v objektu, kamor smo pod zemljo skrili vsa letala. Takoj, ko je padla noč, smo letala spravili ven in jih oborožili, kjer so do jutra ostala v visoki pripravljenosti." Vojaki in tudi drugi so morali patruljirati v mrtvih stražah, kar pomeni, da so imeli ukaze, da streljajo na vsakogar, ki bi se preveč približal območju baze.

Tipičen dan v objektu se je začel tako, da so se zjutraj zbrali pred domom Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Bihaću, od koder so jih nato z avtobusi peljali v Željavo. Po prihodu na letališko ploščad pred vhodi v podzemlje so se zglasili pri stražarjih, kjer so jim osebne dokumente menjali za posebna dovoljenja, ki so jim omogočala vstop v sam objekt. Po prevzemu dnevnih nalog so se nato odpravili vsak na svoje delovno mesto, saj so morali letala pripravljati na različne misije, ki so jih opravljali. "Za mladega fanta je bilo grmenje reaktivnih motorjev, ki ga so povzročali reaktivni, zelo zanimivo," še pove in tako sklene svoje spomine na delo v tem tajnem objektu.

Na Željavi so se v naslednjih letih opravljale normalne misije, piloti, ki so obiskali bazi z nami, so govorili, da takšnega strahu, kot je bil v času praške pomladi, ni bilo vse do razpada Jugoslavije. Baza je bila dom za 117. lovski polk, ki je bil opremljen z najmodernejšimi letali, ki sta jih takrat imeli Jugoslavija in tudi 352. izvidniška eskadrilja. Vsi, ki so službovali v Željavi, so čez dan bivali v bazi, zvečer pa so se vračali v svoje domove v Bihać in nekateri v bližnje vasi Željave.

Mirnodobno življenje v objektu 505

Naslednja, a manjša kriza, ki so jo začutili tudi v Željavi, je bila kriza v povezavi z Osimskimi sporazumi leta 1973, ki pa ni trajala dolgo, niti niso bili sprejeti takšni ukrepi kot v času praške pomladi. Vse do leta 1991 je baza veljala za zelo tajno in elitno oporišče, kjer so bili nameščeni najboljši letalski in nadzorni kadri v takratni Jugoslaviji. Nastajali so številni miti, od tega, da letala poletajo iz hriba, kakor tudi, da so streljali na vsakogar, ki se je približal meji baze.

V primeru prvega je šlo za veliko pretiravanja, saj so na območju baze zgradili pet vzletnih oziroma vzletno-pristajalnih stez, letala v hribu niso nikoli zagnala reaktivnih motorjev. Ta so s posebnimi električnimi tovornjaki zvlekli na plato pred vhodom in šele tukaj so letala zagnala motorje in taksirala na dodeljeno vzletno stezo ter nato poletela. V pripravljenosti je bilo več parov letal, tista, ki so bila v najvišji pripravljenosti, so od ukaza za poletanje do uvleke koles potrebovala dve minuti, tista, ki so pa bila v drugi najvišji, pa štiri minute. Prav tako je mit, da so na ljudi streljali, v praksi so stražarji tiste, ki so se preveč približali le odvrnili.

Vojko Gantar je imel v času, ko je obiskoval letalsko bazo v Željavi, čin majorja oziroma podpolkovnika in je bil pogost obiskovalec. Sicer je bil razporejen v Prištino, ampak je v samo bazo pri Bihaću prihajal zaradi več razlogov, saj so recimo imeli v Željavi simulator za mige in vso opremo in logistične sisteme za letenje z njimi. Prav tako so iz baze poletali na misije, kjer so se urili z bojnim strelivom na ciljih na morju. Zelo pomembna naloga, ki so jo tudi opravljali v tej bazi je bilo sestavljanje letalskih šolanj, oziroma učbenikov, ki so pilotom pomagali pri učenju. "Če bi moral sešteti vse ure in dneve, ki sem jih preživel tukaj, jih je bilo vsaj za kakšnih šest mesecev."

"Željava je bila med letalci nekaj posebnega, saj smo tudi vedeli, koliko se je v to bazo vložilo. Ker sem bil poveljnik eskadrilje v Prištini sem v Željavi vedno dobil 'rdeče' dovoljenje, kar mi je omogočalo gibanje po celotnem kompleksu." Drugi piloti so bolj pogosto dobili rumeno ali belo dovoljenje, ki jim je sicer omogočalo, da obiščejo kompleks, a so imeli omejen dostop do različnih delov v bazi. Opisuje tudi posebne protokole glede varnosti in dovoljenih aktivnosti na območju letališča, saj, kakor pravi, naključja niso bila posebno dovoljena. "Mi piloti smo vedno radi videli, da smo dobili posebne naloge. To letališče je imelo specifične meteorološke lastnosti, kakor tudi druge omejitve, ki so bile za pilote včasih dober preizkus tehnike pilotiranja."

Razpad Jugoslavije in konec najdražjega objekta v Jugoslaviji

Že konec 80. let je postajalo jasno, da se bodo v Jugoslaviji zadeve spremenile. V JLA so pospešeno nameščali kadre, ki jih je pošiljal Beograd, in tudi v Željavi se je to poznalo. Ravno iz letališča Željava so poletala nekatera letala, ki so zastraševala in raketirala v Sloveniji v času desetdnevne vojne junija in julija 1991. Letala iz Željave so prav tako raketirala številne lokacije na Hrvaškem, vse do leta 1992, ko so bazo, ki se je umikala, tudi uničila. Ta baza je bila takrat znana po tem, da so iz nje z letali pobegnili številni piloti. Vsi štirje uspešni pobegi pilotov na Hrvaško stran so prišli ravno z vojaškega letališča v Željavi.

Skupini, ki je obiskala bazo, se je pridružil tudi Danijel Borović, ki je sicer zaslovel leta 1992 kot drugi pilot, ki je prebegnil na hrvaško stran. Pobeg je izvedel z migom 21, in to prav z baze v Željavi. To je opisal kot najbolj elitno, najdražjo in najmodernejšo v takratni Jugoslaviji. Leta 1982 je bil premeščen v bazo v Željavi, kjer je bil vse do pobega leta 1992. "Ta objekt je takrat veljal za edini tak objekt v Evropi. S štirimi galerijami, ki so lahko imele skrita vsa letala in petimi vzletnimi stezami je bila res posebna stvar, ne samo v nekdanji Jugoslaviji. Piloti, ki so jih izbrali, da so bili razporejeni v to bazo, so bili vrh kar je takratna Jugoslavija imela."

Država je začela razpadati in že z slovensko osamosvojitveno vojno je bilo jasno, da sam v tem ni želel sodelovati, večina Hrvatov je imela tudi prepovedi letenja. "Razloge za moj pobeg leta 1992 je zelo težko opisati v nekaj besedah. Jaz kot Hrvat se nisem mogel strinjati z napadi na Hrvaško in JLA kot skupna vojska vseh narodov v Jugoslaviji ni več funkcionirala. Preko nekaterih ljudi sem prišel do ideje, da moramo nekaj glede tega ukreniti in jaz sem se za prelet začel pripravljati." Prvi je pobegnil Rudolf Perešin, ki je 25. oktobra 1991 prav iz baze v Željavi s svojim migom tudi prebegnil na avstrijsko stran in pristal v Celovcu. Rudolf Perešin je bil sestreljen leta 1995 med operacijo Blisk.

Borović je bil, tako kot drugi štirje Hrvati v bazi, pod dodatnim nadzorom, po prebegu Perešina pa se je prepoved letenja ponovno uvedla, povečal se je tudi nadzor. "Jaz sem bil v stiku z osebo iz Zagreba in skupaj smo se pripravljali in strinjali, da se pobeg izvede če bo možnost. Te priprave so nato trajale še nekaj mesecev. Pobeg je bilo treba izvesti skupaj z mojo družino, ki je morala biti z menoj vse do zadnjega, saj so bili tudi oni pod nadzorom." 4. februarja 1992 je do te priložnosti končno prišlo in Borović je uspešno pristal na letališču v Pulju, a brez težav tudi tam ni šlo.

"Let je bil nočni, saj sem samo takrat letel na enosedežni varianti miga. Imeli smo vajo v nočnem letu, obrnil sem proti Pulju, kjer sem uspel pristati brez osvetlitve piste, v megli, in brez kakršnih koli pomoči s strani letališča. Nekoliko tovornjakov je 'osvetljevalo' pisto in na koncu je bil tudi en golf, ki je z žarometi omogočal, da sem videl malo več v globino. To je bilo pristajanje na črno ploskev v migu 21 pri 300 kilometrov na uro." V pomoč so mu bili izkušnje, smer, hitrost in štoparica. Nad Kvarerskim zalivom je zaradi slabih razmer razmišljal o katapultiranju, saj se vreme nad Puljem ni nič izboljšalo, pa tudi goriva je že primanjkovalo.

JLA se leta 1992 umaknila z letališča in ga predala vojski samooklicane Republike Srbske Krajine (RSK). JLA je z več kot 50 ton eksploziva leta 1992 uničila vzletno-pristajalne steze, galerije in del opreme. Radarsko postajo na Plešivici in območje je prepustila upravljanju RSK, ki je bila aktivna vse do leta 1995 z zaključkom vojaških operacij na Hrvaškem z operacijo Nevihta. Danes je območje okrog baze minirano, sam objekt zaradi premajhne količine eksplozivov ni bil porušen, postal le neuporaben. Galerije so ostale cele, z izjemo nekaterih vrat. Prihodnost same baze je negotova, saj bi bilo za delno obnovo potrebno ogromno denarja, prav tako bližina meje povzroča dodatne težave. Objekt 505 tako ostaja simbol človeške genialnosti in tudi največje neumnosti, saj sta bili tako cena izgradnje kot njena uporabnost vprašljivi.