Njegova prihodnost je bila v trenutku uničena in odrezana, a sedem let po katastrofi gradi novo

Za Japonca Ria Watanabeja bi moral biti 11. marec 2011 dan slavja – ko so se tla začela tresti, je bil namreč v Tokiu, kjer je imel podelitev diplome –, a se je njegovo življenje v hipu spremenilo v moro, poroča BBC.

Zgodba njegove družine sicer ni tako tragična, kot je bila za 18.500 ljudi, ki so v potresu umrli, in njihove družine. Te še vedno čutijo globoke brazgotine in prav spominu na njihove bližnje so se danes v Fukušimi in Tokiu natanko ob 14.46 po lokalnem času poklonili z minuto molka.

A sedem let po tragediji škoda še ni popravljena. "Obnova območij, prizadetih v katastrofi, stalno napreduje. Ob zavedanju okoliščin, v katerih so se znašli tamkajšnji prebivalci, pa si bomo še naprej prizadevali za zagotavljanje neprekinjene pomoči območju," je ob spominski slovesnosti japonski premier dejal Shinzo Abe.

Opustošeno območje v Fukušimi je danes polno zapuščenih hiš, ki jih prekrivajo veje, čeznje pa se razraščajo žive meje. Vlada je prebivalcem lani sicer dovolila vrnitev na območja v bližini elektrarne, a večina, skoraj 50.000 prebivalcev, se zaradi sevanja v okolici elektrarne še ni vrnila.

Pred Japonci, ki so ostali brez vsega in se še trudijo na prizadetem območju ohraniti življenje in zgraditi prihodnost, je še dolga pot, spomini na tragični dogodek pa so še kako živi. "Moja prihodnost je bila v trenutku uničena in odrezana, zelo sem bil razočaran," se velikega šoka ob največji jedrski katastrofi tega tisočletja, spominja Watanabe.

V gorah v bližini jedrske elektrarne imajo namreč družinsko zdravilišče Sansuiso, ki ga vodi njegov oče. "Vse se je nenadoma spremenilo. Po jedrski katastrofi smo močno trpeli." Vse rezervacije so bile preklicane, njihov hotel pa še danes nima število gostov, ki ga je dosegal pred sedmimi leti.

Gradijo svetlejšo prihodnost 

Več kot 10.000 prebivalcev še vedno vztraja na prizadetem območju, kjer živijo v zasilnih prebivališčih. Katastrofa pa je skupnost tudi povezala in spisala uspešne zgodbe pogumnih.

Watanabe je kot drugi Japonci sicer vajen potresov, saj jih po podatkih njihove meteorološke agencije vsako leto doživijo približno 100.000. A 11. marca so bili potresni sunki tako močni, da je Watanabe mislil, da v Tokiu stoji neposredno nad središčem potresa. Ko je spoznal, da je epicenter 200 kilometrov severno od prestolnice, pa so njegove misli švignile k družini v Fukušimo.

Sprva je bilo videti, da jim je sedem močnih potresnih sunkov in cunami, ki so sledili, prizaneslo. Šele nato je odjeknila vest, da potres ni prizanesel jedrski elektrarni, iz katere je po taljenju jedrske sredice v morje začela iztekati kontaminirana radioaktivna voda, ki je povzročila okoljsko katastrofo.

Watanabe, ki je vedno načrtoval, da se bo po študiju vrnil v domači kraj in očetu pomagal voditi zdravilišče, je to tudi storil. A ker je število turistov upadlo, se je domislil druge rešitve. Združil je moči z ostalimi lastniki vročih vrelcev na območju in skupaj so vložili v binarno geotermalno elektrarno, v kateri z mešanjem kemikalij s paro iz vroče izvirske vode proizvajajo električno energijo.

Kovinske cevi in ​​turbine so iz svojih izkušenj v zdraviliškem poslu pretvorili v uspeh, nad katerim so navdušene tudi njihove stranke, ki uživajo v pogledu na eketrarno.

Medtem ko se večina presežne energije zdaj prodaja nazaj nacionalnemu podjetju za električno energijo, pa Watanabe upa, da bo vlada z deregulacijo zagotovila, da se bo električna energija v prihodnosti lahko uporabila za oskrbo skupnosti.