Na Irskem splav dovoljen le, če je nosečnica v smrtni nevarnosti: 'Ne umirate še dovolj'

V večini evropskih držav, z izjemo Andore, Malte, Poljske in San Marina, je splav dovoljen. Ženske imajo v prvem trimesečju pravico prekiniti nosečnost, kasneje pa je, če gre za posebne okoliščine (če je ogroženo njihovo življenje, razvoj zarodka ali okoliščin, povezanih s starostjo nosečnice in načinom spočetja).

Posebna izjema pa je Irska, saj je tam splav prepoveden, razen v primeru, da je življenje nosečnice resno ogroženo. A določiti točko, ko se težava prevesi v življenje ogrožajoča, je praktično nemogoče in pogosto usodno. Irske ženske ne smejo narediti splava niti v primeru posilstva, hude ali smrtne okvare ploda ali ogroženega zdravja, kar je po mednarodnem pravu njihova človekova pravica.

"Nedavni referendum o porokah istospolnih parov je Republiko Irsko prikazal kot odprto in vključujočo družbo, toda v državi ni vse tako rožnato. Človekove pravice žensk in deklet so dnevno kršene zaradi ustave, ki jih obravnava kot stroje za rojevanje otrok," je dejal Salil Shetty, generalni sekretar mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic Amnesty International (AI).

AI je v včeraj objavljenem poročilu o irskem zakonu o splavu z naslovom Ona ni zločinka: Vpliv irskega zakona o splavu zbrala pretresljive primere, ko so irske oblasti nosečnicam odrekle nujno zdravljenje in dale prednost življenju ploda - tega ščiti ustavno dopolnilo iz leta 1983.

Poročilo med drugim vključuje zapise pričevanj žensk, ki so morale potovati v tujino, da bi lahko splavile, saj so spontano splavile in zaradi restriktivne zakonodaje morale v sebi več tednov nositi mrtev fetus.

Irski zakon o splavu namreč le-tega dovoljuje le v primeru, da je ogroženo materino življenje. Gre za eno najbolj restriktivnih zakonodaj na svetu. Zaradi nje letno mora po primerno zdravstveno oskrbo v tujino potovati 4.000 žensk, so zapisali v poročilu. Tiste, ki si poti v tujino ne morejo privoščiti, posegajo po nezakonitem splavu, za kar pa je zagrožena 14-letna zaporna kazen.

Pustili umreti 31-letnico, ki je spontano splavila

Leta 2012 Irsko pretresla medijsko odmevna smrt Savite Halappanavar. 31-letna Indijka je spontano splavila, a zdravniki zaradi zakonodaje niso želeli sprožiti splava, zato je morala v sebi več tednov nositi mrtev plod.

Po njeni smrti so se na Irskem odvijali protesti, saj je preiskava pokazala, da bi njeno smrt lahko preprečili. Identificirali so kar 13 priložnosti, ko bi zdravniki lahko posredovali in ji rešili življenje, pa tega zaradi stroge zakonodaje niso storili. Tudi ta tragedija ni spodbudila spremembe zakonodaje.

Stroga zakonodaja in pomanjkanje jasnosti pri tem, kdaj je življenje matere dovolj ogroženo, da lahko zdravniki posredujejo ter zagrožene sankcije in kazenski pregon za zdravstvene delavce pomeni, da so ''noseče ženske in dekleta, ki potrebujejo splav zaradi zdravstvenih razlogov, prisiljene počakati, da se njihovo zdravstveno stanje dovolj poslabša, da lahko upravičijo medicinske posege".

AI je pozvala k spremembi irske ustave in dekriminalizaciji splava. "Nosečnice, ki potrebujejo splav, se stigmatizira in obravnava kot zločinke, zato so prisiljene odpotovati v tujino, kar terja visok davek pri njihovem duševnem in telesnem zdravju. Irska se mora soočiti z realnostjo in njenim grozljivim vplivom na več tisoč ljudi vsako leto," je povedal Shetty.

Zdravniki pojasnjujejo, da pogosto ne morejo predvideti, s kakšno hitrostjo bo težava napredovala do stopnje, ko bo postala smrtno nevarna niti ne morejo jasno določiti točke, ko se to zgodi. Zelo težavno je določiti točko, ko je zdravje dovolj ogroženo, da lahko posežejo in nudijo zdravljenje v skladu z zakonodajo. Rezultat tega je, da zdravstveni delavci odrekajo zdravljenje, pogosto pa je, ko lahko začnejo zdraviti, že prepozno.

Peter Boylan, porodničar, ginekolog ter nekdanji glavni in klinični direktor dublinske porodnišnice National Maternity Hospital, je za AI pojasnil, po kako tanki pravni in etični črti mora hoditi zdravniško osebje: "Po (trenutni zakonodaji) moramo počakati, da ženske postanejo dovolj bolne, preden lahko ukrepamo. Kako blizu smrti morajo biti? Na to vprašanje ni odgovora."

"Ne umirate še dovolj"

V poročilu je AI navedla nekaj primerov, ko so zdravniki ''čakali, da se zdravje nosečnice kritično poslabša'', "ženski s samomorilskimi nagnjenji niso nudili nujno potrebne psihične pomoči", klinično mrtvo nosečnico so ohranjali pri življenju, s čimer so kratili njeno pravico do dostojne smrti.

"Da zdravnik reče ’ne umirate še dovolj’, kakor ni dovolj umirala Savita Halappanavar, dokler ni umirala že tako, da je niso mogli več rešiti, saj je infekcija uničila njeno telo, je barbarsko," je AI povedala Alison Begas, predsednica organizacije Dublin Well Woman, ki ženskam svetuje o možnostih glede nosečnosti.

Ženska, ki je 14 tednov nosila zarodek, ki ni imel srčnega utripa, je povedala, da je morala potovati v svojo matično državo, Španijo, da je lahko prejela primerno zdravstveno oskrbo. "Nisem se počutila varne," je povedala. "Bila sem zares prestrašena. Bilo je jasno, da če bi se stanje kaj zakompliciralo, bi me ti ljudje postili umreti," je dejala.

Zdravniško osebje ni opravilo carskega reza na ženski, ki je bila hudo bolna, saj se je balo, da bi s tem poškodovalo plod. Namesto tega so jo prisilili v 36-urni porod in ji govorili, da je njihovo delo "skrbeti za otroka, otrok je na prvem mestu".

Zahteve po spremembi ustave

Poročilo AI zaključi, da mora "Irska spremeniti ustavo in odstraniti člen o zaščiti zarodka".  "Irska mora spremeniti ustavo in prenehati ščititi plod. To se mora nujno zgoditi, saj trenutna irska zakonodaja dnevno ogroža življenja žensk in deklet," je povedal Colm O'Gorman, izvršni direktor Amnesty International Irska.