Mubaraka si želi večina držav, samo Egipčani ne

V luči zadnjih dogodkov v Egiptu smo govorili s slovenskim strokovnjakom za Bližnji vzhod Primožem Šterbencem. Pravi, da si velika večina režimov v arabskem svetu želi, da bi predsednik Hosni Mubarak, katerega odhod je glavna zahteva protestnikov, ostal na svojem položaju. Egipt ima namreč v regiji osrednjo vlogo, zato bi lahko Mubarakov sestop z oblasti posledično vplival tudi na njih. Pri tem ne izključuje, da si savdski kralj Abdulah Mubarakovega obstanka želi tako močno, da mu ponuja dve milijardi dolarjev, s katerima bi podkupil vojsko, policijo, obveščevalne službe in birokracijo ter si z njihovo naklonjenostjo zagotovil obstanek na oblasti.

Slovenski strokovnjak glede zmanjšane stabilnosti v Egiptu meni, da režim v določeni meri še vedno obvladuje položaj oziroma mu nekako uspeva razbijati enotnost opozicije, s čimer si kupuje čas za "pravno-politične mahinacije v ozadju".

Moč vpliva takojšnjega Mubarakovega sestopa na ostale države v regiji pa bi po mnenju Šterbenca zaradi specifičnosti lahko merili od države do države. Tako lahko zaradi velikih naravnih bogastev Savdska Arabija in Združeni arabski emirati podkupujejo svoje prebivalstvo, s čimer pa se druge države ne morejo hvaliti. Prednost sirskega režima naj bi bila, da je v ekonomsko-socialni politiki razmeroma nizka stopnja neoliberalizma, ki ustvarja večji delež obubožanega prebivalstva. Pomembni dejavniki, ki kažejo stopnjo ogroženosti režimov v regiji, pa so tudi stopnja naklonjenosti k ameriški zunanji politiki, etnično-religijsko-plemenska sestava prebivalstva, in sicer v smislu vprašanja, ali se režim lahko nasloni na določeno specifično skupino. Tako se lahko sirski režim nasloni na sicer manjšinsko šiitsko prebivalstvo, jordanski kralj pa na plemensko-beduinske strukture.

ZDA želijo ohraniti strukturo v arabskem svetu

Glede ameriških želja Šterbenc meni, da si ZDA želijo ohraniti obstoječo strukturo v regiji. To zahtevajo različni vzvodi, s katerimi ohranjajo svojo hegemonsko vlogo, ki jo imajo vse od 60. let prejšnjega stoletja. Med vzvodi našteva fizično vojaško prisotnost na vzhodu Arabskega polotoka, ekonomski pritisk prek svetovnih finančnih institucij, tesno sodelovanje z Izraelom, sodelovanje z ozkimi vesterniziranimi elitami v arabskem svetu, s katerimi imajo skupne ekonomske interese, svetovni nazor in percipirane grožnje.

Za ZDA so najpomembnejši Egipt, Savdska Arabija in Jordanija. Kako odločne bodo ZDA pri svojih dejanjih, pa je odvisno od strateških vložkov. Med pomembnejšimi je verjetno nemoteno dotekanje poceni bližnjevzhodne nafte – ne zgolj v ZDA, temveč tudi v zahodno Evropo in na Japonsko; nadzor nad najpomembnejšimi geografsko-strateškimi točkami – Suez, Bab Al Mandeb in Hormuz; zaščita Izraela; ohranjanje obstoječih kooperativnih režimov oziroma vodstvenih elit v ključnih državah; preprečevanje širitve vpliva Kitajske v regijo.

Glede na vse to je po mnenju Šterbenca Washington ugotovil, da je žrtvovanje Mubaraka smiselno za stabilizacijo dominacije utrjenih struktur, s katerimi se lahko ZDA kooperativno pogovarjajo. Ali povedano drugače, ZDA želijo ohraniti strukturno stanje v Egiptu – dominantno politično vlogo vojske in obveščevalnih služb, na katerega lahko vplivajo prek različnih vzvodov. Egiptovska vojska na primer vsako leto prejme 1,3 milijarde dolarjev ameriške pomoči, Egipt je ekonomsko tudi zelo ranljiv, zato potrebuje kredite z Zahoda.

Za Mubarakove nasprotnike zelo pomemben čas

Na vprašanje, zakaj opozicija nujno vztraja pri takojšnjem sestopu Mubaraka in se ne strinja z njegovo ponudbo, da bo položaj zapustil čez dobrih pol leta, ko se mu bo iztekel mandat, pa Šterbenc odgovarja, da je tu ključen čas. Ta namreč ne dela za opozicijo, saj se povečuje utrujenost protestnikov, režim se v ozadju lažje konsolidira in načrtuje taktične politične manevre, s katerimi razbija enotnost opozicije. Slednja se tudi zaveda perfidnosti režima, ki bo vsakršen dogovor o podaljševanju sprememb izkoristil v svoj prid (režimski pravniki lahko subtilno formulirajo ustavno-volilne spremembe). "Jasno je, da režim na vsak način želi ustaviti obstoječo kontinuiranost protestov oziroma prvo napadalno ost. Po drugi strani pa se zdi, da je velik del egiptovskega ljudstva revoltiran in da se nekako zaveda, da bo težko stopil nazaj. Vedno pa obstaja možnost, da pride do manipulacije – ta je lažja, ker je opozicija Mubaraku heterogena," zaključuje slovenski strokovnjak.