Med obleganjem Sarajeva, ki je je trajalo 1.425 dni in terjalo življenja 11.541 ljudi, od tega 1.601 otroka, je bilo zaradi 65-kilometrskega obroča, ki ga je agresor sklenil po okoliških hribih, nemogoče priti v bošnjaški del mesta in iz njega. Edina možnost za pot na svobodno ozemlje je bilo prečkanje letališke steze, nad katero so imeli po dogovoru s srbsko vojsko nadzor Združeni narodi, a to je bilo izjemno tvegano. Prehod 450-metrske letališke steze je bil bolj kot ne boj na življenje in smrt, saj je bilo to izjemno težko storiti neopaženo. Stezo so varovale štiri vrste bodeče žice, med katero so bili postavljeni senzorji gibanja. Vzdolž nje so neprestano bdeli pripadniki ZN, ponoči, ko je bil prehod edino mogoč, pa so stezo razsvetljevali reflektorji. Prav pod temi reflektorji je agresor ubil več sto ljudi. Le redkokdaj so vojaki ZN, ki so spoštovali dogovor, da civilistom ne dovolijo prehoda čez stezo, tem ljudem pomagali.
Vsi, ki so se odločili za prečkanje letališke steze, so bili v tistem trenutku izpostavljeni smrtni nevarnosti, ponižanju, neznani usodi, ki jih je čakala. Vse večja je postajala želja, da bi pisto lahko nekako preleteli ali prečkali pod zemljo. In nekaj, kar je bilo sprva le fantazija, je kmalu postalo realnost.
'Ideja o predoru je bila nevarna, a vedel sem, da je izvedljiva'
"Neke noči smo hoteli prečkati stezo, a je ravno takrat močno počilo. Skrili smo se za neko hišo, ki je imela kletna okna. Skoznje smo vtaknili samo glave, naša telesa pa so ostala zunaj. Tako smo nepremično ležali celo noč in čakali, kdaj se bomo lahko vrnili na varno, okoli nas pa so padale granate. Bilo je grozno," je za bosansko agencijo Patria opisal Rašid Zorlak, pomočnik poveljnika 1. korpusa armije BiH. "Nikoli se nisem počutil slabše kot takrat. Preklinjal sem četnike, razmišljal o Bosni, o narodu, o možnostih, ki jih sploh imamo za boj, o upornosti in neuničljivosti našega naroda. Vedel sem, da mora pod stezo obstajati drenažni sistem in pomislil, da bi nam to lahko koristilo pri prehodu pod njo." Tiste noči, s 5. na 6. november 1992, se je domislil, da bi pod stezo lahko skopali predor.
Dva meseca pozneje, 12. januarja 1993, je njegov poveljnik izdal navodila za izgradnjo skrivnega predora pod stezo letališča Butmir, ki bi povezoval dva položaja bosanske armade – Dobrinjo in Butmir. S tem dokumentom se je dejansko začel projekt izgradnje t. i. predora D-B. Na obeh straneh predvidenega predora so iskali ljudi z izkušnjami v gradbeništvu in načrtovali vso potrebno logistiko. Na dve hiši na nasprotnih straneh letališke steze so narisali označbo X. V Dobrinji je bila to neka zapuščena hiša, v Butmirju pa hiša družine Kolar. Po teh označbah sta geodeta, ki se nista nikoli srečala, s pomočjo geodetskih instrumentov definirala projektno os objekta D –B.
Idejo o skrivnem predoru je imelo več ljudi, sam zaslug ne bi pripisoval generalu Zorlaku, opozarja Abid Jašar - mož, ki ima danes prodajalno spominkov tik ob muzejskem delu predora. Moti ga, da zgodbe o predoru, ki jih slišimo danes, omenjajo in promovirajo samo določene ljudi, ne pa tistih, ki so zanj resnično zaslužni - ljudi, ki so predor dejansko skopali.
Za idejo o predoru je sprva vedelo malo ljudi, iz varnostnih razlogov je bilo vsem naročeno, naj o tem ne govorijo nikomur. Jašar je zanjo prvič slišal tistega dne, ko je na kraj, kjer so stekla dela, s svojim tovornjakom pripeljal prvo skupino prostovoljcev za kopanje. "Ni se mi zdela slaba ideja, vedel sem, da je nevarna, a hkrati izvedljiva," pripoveduje. Takrat je bil star 35 let, z družino je živel v hiši poleg družine Kolar, a ker so jo granate popolnoma uničile, se je moral iz nje izseliti.
Kopalo je 300 ljudi, izključno s krampi in lopatami
Da bi se izognili temu, da jih odkrijejo, so šli kopači v izkop s strani, in sicer pod kotom 45 stopinj. Dela so potekala 24 ur na dan, v treh izmenah po osem ur. V vsaki izmeni je bilo 15 ljudi, eden od njih je bil vodja. Najtežje delo se je odvijalo ponoči. Kopanje je potekalo brez kakršne koli mehanizacije, izključno s krampi in lopatami, zemljo so ven izvažali s samokolnico in jo - da ne bi bilo sumljivo - pakirali v vreče, ki so jih porabili za zaščito objektov. Za kopače je bil vsak dan novo presenečenje - bili so vzponi in padci, dela iz različnih razlogov niso potekala po načrtih. Blato in podzemne vode so jim predstavljali hude težave, težko je bilo priti do orodja za kopanje, primanjkovalo jim je materiala za podpornike v predoru. Za razliko od butmirske strani, kjer so za nosilno konstrukcijo predora uporabljali les, so na dobrinjski strani uporabljali železo. Ostra zima jim ni šla na roke, njihovo delo je dodatno oteževalo dejstvo, da je vse potekalo v strogi tajnosti.
Z obeh strani je bilo za kopanje predora angažiranih okoli 300 ljudi, med njimi je bila tudi ena ženska. Kopali so ob svečah, sproti pa so postavljali tudi napeljavo za razsvetljavo. Strah pred tem, da jih bodo odkrili, je bil prisoten vsak dan. Le okoli 70 centimetrov nad njimi se je vsako noč odvijala drama, ljudje so še vedno poskušali prečkati pisto.
Tako pomembna stvar seveda ni mogla dolgo ostati skrita in za predor je kmalu izvedela vojska Republike Srbske. Informacije so se hitro širile, nekatere so bile točne, druge ne. Da se predor nekje gradi, je agresor po Jašarjevem mnenju vedel skoraj od samega začetka, le da ni vedel, kje. Da se nekaj dogaja, je kazal tudi upad števila ljudi, ki so prečkali letališko stezo. Srbska vojska je od pripadnikov ZN zahtevala, da gradnjo predora preprečijo, z grožnjami, da ne bo mogla več skrbeti za njihovo varnost na letališču. ZN so vršili pritisk tako na politično kot na vojaško vodstvo BiH in njihove ekipe so dejansko prekopavale zemljo ob pisti. S kopanjem drugega predora in preusmeritvijo reke Željeznice so poskušali predor potopiti in ga tako onesposobiti, vendar brez uspeha.
S strani Dobrinje je kopanje predora trajalo 127 dni, od tega so kopači dejansko kopali 104 dni, ostalih 23 dni pa zaradi bombardiranja ali prekinitve elektrike niso mogli delati. V povprečju so skopali 3,17 metra na dan. S strani Butmirja so dela trajala 77 dni, aktivnih je bilo 71. Povprečen izkop na dan je bil 3,15 metra. Skupaj so torej skopali 6,32 metra na dan, vsega skupaj pa so izkopali 2.800 kubičnih metrov zemlje. Iz ure v uro, iz dneva v dan, meter po meter, z vsakim zamahom s krampom so se ekipe ene in druge strani približevale ena drugi. Vsak večer so nestrpno poslušale, kdaj bodo zaslišale ljudi na drugi strani.
Že prvi dan je šlo skozi predor šest ton eksploziva
Po štirih mesecih in štirih dneh kopanja se je to vendarle zgodilo. "Predor, ki ga ni" je zdaj še kako bil! Dolg 785,5 metra, širok en meter in visok 1,5 metra, na nekaterih delih tudi 1,8 metra. Že prvi dan je šlo skozi predor v mesto šest ton eksploziva in streliva, ki ga je do tja s svojim tovornjakom pripeljal Jašar. "O teh količinah robe se je veliko govorilo. Koliko je je dejansko bilo, ne vem, ker je nisem stehtal. Vem pa, da sem pripeljal cela dva tovornjaka. Danes že govorijo o manjši količini, kmalu pa se bo tako ali tako vse skupaj pozabilo," razočarano dodaja.
Na začetku je bil predor samo skopan prehod, sčasoma so ga opremili z razsvetljavo, črpalkami za vodo, leta 1994 so v predoru postavili tudi tirnice, ki so zelo olajšale pretok materiala in ljudi skozenj. Po njih so premikali vozičke za prevoz ranjencev in materiala - 24 jih je bilo, ko so bili natovorjeni, so tehtali od 200 do 400 kilogramov.
Dnevi so si bili podobni kot jajce jajcu, opisuje Jašar. Transport vojakov na frontno linijo in nazaj, prevoz streliva za potrebe vojske, prevoz hrane, lesa in vsega drugega materiala, ki so ga vojaki in civilisti potrebovali. Razvažal je tudi humanitarno pomoč, ki je prispela na letališče. Na vprašanje, ali ga je bilo strah, da ga bodo odkrili, odgovori: "Med vojno nisi imel časa za neke posebne občutke, seveda nas je bilo strah. Samo neumneža ne bi bilo strah v takih trenutkih, ampak preživel sem tudi to."
Danes zvedavim turistom, ki zaidejo v njegovo trgovinico, ponuja izlete na Igman in Bjelašnico, kjer jim doživeto pripoveduje zgodbe. Svoj stari, a hvaležni mercedes ustavi na vsakih nekaj kilometrov, da lahko z odprtimi usti posnamejo nekaj fotografij, ko jim pokaže, kje je moral s tovornjakom voziti z ugasnjenimi lučmi, da ga agresor ne bi odkril, ter po kakšni strmini je zapeljal zadenjsko, ko se je moral skrivati pred njim.
V mesto hrana, orožje, gorivo, časopisi … Iz mesta pa ljudje
Predor, ki je bil v uporabi od 1. avgusta 1993 do 31. decembra 1995, je med triinpolletnim obleganjem mesta predstavljal življenjsko pomembno povezavo z zunanjim svetom. Po njem so v mesto prihajali hrana, gorivo, časopisi in orožje, iz mesta pa ljudje, če so bili dovolj pomembni oz. premožni. Med prvimi, ki so šli skozenj, naj bi bil francoski univerzitetni profesor. Po nekaterih pričevanjih naj bi šli skozenj tudi nekateri veleposlaniki, domnevno Turčije, ZDA in Irana, visoki politiki ZDA, Nata, general britanskih čet Unproforja, pa tudi generali egiptovske, iranske in hrvaške vojske. Vlada je omejila število ljudi, ki so lahko skozi predor zapustili Sarajevo, brez dvoma pa so to možnost izkoriščali tudi vojni zaslužkarji in preprodajalci.
Prehod skozi predor je lahko potekal v obe smeri hkrati, naenkrat je bilo v njem lahko med 20 in tisoč oseb. Pot skozenj je lahko trajala od 15 do 30 minut, če so bili ljudje natovorjeni pa tudi do dve uri. Dnevno je šlo skozenj do 4.000 ljudi in do 20 ton materiala. Če so s seboj nosili še po 50 kg hrane, na določenih mestih ni bilo mogoče, da se dve osebi srečata, zato so ponekod naredili posebne niše.
Po statistiki, navedeni v filmu Tunel spasa, je šlo vsega skupaj skozi predor 1.150.000 ljudi. Z imenom in priimkom je v dokumentih navedeno 400.812 ljudi, smatra pa se, da je bilo 720.000 neregistriranih oseb. V mesto je šlo po njem 3.054.837 kg hrane in 36.705 kg sanitetnega materiala. Za potrebe vojske je bilo prek predora v mesto vnešene 549.326 kg vojne opreme in 3.930.428 kg raznih materialno-tehničnih sredstev. Jašar se ob tej statistiki sprašuje, od kod podatki. Kdo je vse to tehtal? "Pišejo tisto, kar želijo napisati. Edino za ljudi lahko vedo, koliko jih je šlo skozi predor - po dovolilnicah, ki so jih izdali. To je vse."
Kadarkoli je agresor prišel do informacij o potencialnih lokacijah vhoda v predor, jih je seveda hotel uničiti, zato je začel bombardirati vsa ta mesta in nastradalo je večinoma civilno prebivalstvo. Spominska plošča na hiši Kolarjevih danes spominja na masaker 7. maja 1995, ko je bilo ubitih devet ljudi, ranjenih pa 12.
V spomin in opomin, naj se to nikoli več ne ponovi
Sarajevo in njegovi prebivalci bi brez tega predora težko preživeli, zato ni nenavadno, da so ga poimenovali "Tunel spasa" (Predor odrešitve) oz. "Tunel nade" (Predor upanja). Po končanem obleganju je bil predor zapuščen, začel je propadati. Brez rednega vzdrževanja ga je voda hitro potopila, začel se je rušiti. Dan za dnem je izginjal meter po meter. Nihče na nivoju oblasti ni pokazal interesa, da bi ta edinstveni predor zaščitil. Ga ohranil v spomin na to, kako je to mesto nastradalo konec 20. stoletja in opomin, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti.
Nato pa so stvari v svoje roke vzeli Kolarjevi, lastniki hiše, iz katere je bil vhod v predor na butmirski strani. Zbrali so predmete, ki so nepomembno ležali okoli predora - orodje za izkopavanje, nahrbtnike, prazne vreče, vojaške uniforme, mine, vozičke - celo tistega, s katerim naj bi predor prečkal pokojni predsednik Alija Izetbegovič … In kar je najpomembneje, uspeli so ohraniti okoli 20 metrov predora. Iz vsega tega so naredili muzejsko zbirko, in nekaj, kar je še ne tako dolgo nazaj ljudem služilo za preživetje, si danes kot zanimivost za deset mark (pet evrov) hodimo ogledovat turisti.
20. aprila 2010 je kanton Sarajevo na podlagi Zakona o zaščiti kulturne dediščine sprejel odločitev, da predor D-B zaščiti, vse od tedaj pa z njim upravlja mestni muzej. Zahvaljujoč Sarajevskemu filmskemu festivalu, ki poteka vsako leto avgusta, so "Tunel spasa" v vseh teh letih obiskala številna znana imena, katerih fotografije so prav tako na ogled v muzeju. V njem se nahaja tudi knjiga, v katero obiskovalci lahko zapišejo posvetilo ali svoje vtise.
Družina Kolar - vojni prevaranti?
V vseh teh letih je o predoru krožilo veliko različnih zgodb, katere so resnične in katere ne, pravzaprav vedo samo tisti, ki so bili zraven. Portal Slobodna Bosna na primer družino Kolar označuje za največje vojne prevarante, ki so - zahvaljujoč dobrim povezavam tako na občinskem kot na kantonalnem nivoju – iz vse te tragedije naredili dober posel. Po nekaterih informacijah, ki jih je medij dobil od domačinov, naj vhod v predor sploh ne bi bil v njihovi hiši, pač pa v sosednji hiši družine Bijelonja, ki v vsej tej junaški zgodbi ni omenjena niti z besedo. Ko je Bajro Kolar razmišljal o muzeju, naj bi to družino povabil k sodelovanju, a ga je zavrnila, zato naj bi sam s prodajo vstopnic, za katere sprva ni niti izdajal računov, zaslužil več kot milijon mark (pol milijona evrov).
Po nekaterih informacijah naj bi Kolar v času vojne svojo hišo oddajal kot prostor za skladiščenje cigaret, za kar naj bi prejemal okoli 300 mark (150 evrov) mesečno samo od sarajevske tobačnice. Bajrova babica Šida naj bi ljudem, ki so čakali na vstop ali izstop iz predora, zaračunavala celo za kozarec vode, še poroča omenjeni portal. Domačini naj se ne bi strinjali niti s tem, da se na hišo Kolarjevih postavi omenjena spominska plošča ubitim civilistom, saj naj bi se masaker zgodil na pravem vhodu v predor, ki naj - kot že omenjeno - ne bi bil tam.
'Pravi junaki so iz zgodb o predoru danes izključeni'
Resnica je, pravi Jašar, da so bili vhodi v predor štirje, danes obstajata le še dva. Prvotni, originalni, je bil na dvorišču družine Kolar, prav tam, kjer si ga turisti danes lahko ogledajo. Pozneje pa so ga premaknili v hišo družine Bijelonja. "Le redko kdo ve, da je obstajal še en predor, ki so ga naredili tik pred koncem vojne in je danes zapuščen, poln vode. Ali pa to, da so gradili še tretji predor, namenjen osebnim avtomobilom in manjšim tovornjakom ..." Veliko je, pravi, zgodb, ki še niso bile povedane.
Namigovanja o služenju družine Kolar v času vojne so po njegovem mnenju prazna natolcevanja. "Kaj so se oni dogovarjali z družino Bijelonja in kakšne interese so imeli, tega ne vem. Lahko pa povem, da je "Tunel spasa" danes žal kraj, kjer ni zaposlen niti en človek, ki je zanj resnično zaslužen. Službe v njem so dobili tisti, ki so imeli politične povezave, in tisti, ki si na noben način niso zaslužili, da so predoru blizu, kaj šele, da ga danes predstavljajo turistom. Zgodbe, ki krožijo o predoru, omenjajo določene posamezne ljudi, medtem ko so pravi heroji iz naselja Donji Kotorac iz teh zgodb izključeni," še zaključi svojo zgodbo.
