FOTO: Mati Tereza postala svetnica, v Vatikanu večtisočglava množica

Papež Frančišek je danes v Vatikanu za svetnico razglasil pokojno albansko redovnico mater Terezo, ki je življenje posvetila pomoči najrevnejšim. Na kanonizaciji "angela revnih" na Trgu sv. Petra v Vatikanu je bilo več desettisoč vernikov in več tujih državnikov, med njimi 13 predsednikov držav in vlad. 

V Vatikanu in Rimu so ta čas veljali močno poostreni varnostni ukrepi. Zračni prostor nad Rimom je bil v času kanonizacije zaprt, območje Vatikana pa so nadzirali pripadniki protiterorističnih enot in specialci.

Mati Tereza, leta 1910 rojena kot Agnes Gonxa Bojaxhio albanskim staršem v Makedoniji, se je pri 18 letih pridružila irskemu redovniškemu redu Loreto, ki jo je poslal za učiteljico v indijsko mesto Darjeelin. Leta 1949 je v tedanji Kalkuti, danes Kolkati, odprla prvo šolo za revne, leta 1950 pa je ustanovila red Misijonark ljubezni. Leta 1979 je za pomoč najrevnejšim prejela Nobelovo nagrado za mir. Ena najprepoznavnejših osebnosti 20. stoletja je umrla leta 1997 v Kalkuti, stara 87 let.

Življenjska pot največje dobrotnice našega časa

Mati Tereza se je kot Agnes Gonxa Bojaxhio rodila leta 1910 albanskim staršem v Skopju. Ko je imela osem let, ji je umrl oče, zaradi česar se je njena družina znašla v veliki finančni stiski.

Že pri 12 letih je vedela, da bi rada služila Bogu in revnim, pri 18 letih pa se je pridružila irskemu redovniškemu redu Loreto in se po zaščitnici misijonarjev, svetnici Terezi iz Lisieuxa, preimenovala v sestro Terezo. Njen red jo je poslal za učiteljico v indijsko mesto Darjeelin.

V Kalkuti odprla šolo za revne

Leta 1949 je v tedanji Kalkuti, danes Kolkati, odprla prvo šolo za revne, leta 1950 pa je ustanovila red Misijonarke ljubezni za pomoč najrevnejšim na ulicah tega indijskega mesta. Danes red šteje okoli 4500 redovnic, ki delujejo v 133 državah, tudi Sloveniji.

Skoraj vse svoje življenje je preživela med revnimi v Kalkuti. Delo matere Tereze in njenega reda so financirale javne ustanove in zasebni donatorji.

Z denarjem, ki ga je prejela kot Nobelova nagrajenka, za božič nahranila 2000 revnih

Za pomoč najrevnejšim je mati Tereza leta 1979 dobila Nobelovo nagrado za mir, ki jo je sprejela v imenu "nezaželenih in neljubljenih ter ljudi, za katere nihče ne skrbi".

Tedaj se je odpovedala tudi slavnostnemu banketu, z denarjem, ki so ga s tem prihranili, pa je priredila božično zabavo za 2000 revnih. 192.000 dolarjev vredno Nobelovo nagrado pa je namenila svojim ustanovam.

Leta 1949 je prevzela indijsko državljanstvo, a je vseskozi poudarjala, da pripada svetu. Naučila se je indijskih jezikov hindi in bengali.

Pokopana z državnimi častmi

Ena najprepoznavnejših osebnosti 20. stoletja, med verniki znana tudi kot "angel revnih", je umrla 5. septembra 1997 v Kalkuti, stara 87 let. V tem mestu so jo pokopali z državniškimi častmi, kraj, kjer je pokopana, pa je postal romarsko središče.

Približno leto dni po njeni smrti je tedanji papež Janez Pavel II., ki je izredno cenil mater Terezo in njeno delo, začel priprave za njeno razglasitev za svetnico. Konec leta 1998 je razveljavil zakon, po katerem se lahko proces za beatifikacijo, ki je predpogoj za kanonizacijo, začne šele pet let po smrti.

Oktobra 2003 je Janez Pavel II. mater Terezo razglasil za blaženo na podlagi čudežne ozdravitve indijskega dekleta, ki je imelo tumor na črevesju. Ozdravitve mlade Indijke, ko so ji na trebuh dali sliko Matere Tereze, medicina ni mogla pojasniti.

Drugi čudež, ki je pogoj za kanonizacijo, je papež Frančišek materi Terezi priznal decembra lani. To je postala nepojasnjena ozdravitev nekega Brazilca, ki je imel več neozdravljivih možganskih tumorjev. Njegova družina je za pomoč zaprosila mater Terezo, nakar si je moški opomogel, zdravniki pa niso mogli pojasniti, kako je do tega prišlo.

Cerkve v prizadevanjih za čim hitrejšo razglasitev za svetnico niso zmotila niti njena zasebna pisma, ki so pokazala, da je zadnjih 50 let svojega življenja resno dvomila v svojo vero.

Čeprav jo katoliška cerkev postavlja za zgled drugim vernikom, so številni kritični do njenega dela. Med drugim ji očitajo, da je najranljivejšim vsilila krščansko vero ter z vztrajnim zavračanjem splava in kontracepcije še povečala trpljenje najrevnejših. Zdravniki, ki so obiskali njene ustanove, pa so poročali o pomanjkanju higiene ter tem, da bolnim niso dajali protibolečinskih sredstev za lajšanje trpljenja.

Številni analitiki opozarjajo, da njen red ni prispeval k odstranjevanju vzrokov revščine ter da svojih ustanov ni posodabljala. Po mnenju nekaterih je sporno tudi, da je za svoje delovanje sprejemala donacije diktatorjev.