Krvavi uran za evropsko energijo

Almoustapha Alhacen, Tuareg iz severnega Nigra, opozarja, da mora vsakdo, ki služi na račun industrije urana, pomagati tudi pri spopadanju s hudimi problemi, ki jih ta industrija prinaša. Tudi banke, v tem konkretnem primeru Deutsche Bank, ki Arevi posojajo ogromno denarja za njene projekte, poroča nemški Der Spiegel.

Alhacen je pred devetimi leti v kraju Arlit na severu Nigra ustanovil okoljevarstveno organizacijo Aghirin Man, ki v tuareškem jeziku pomeni Zaščita duše. Za to se je odločil po tem, ko je ugotovil, da njegovi sokrajani umirajo za skrivnostnimi boleznimi. Dve slabo opremljeni sobi, ki predstavljata sedež te organizacije, sta središče boja proti Arevi v Nigru.

Areva, s sedežem v Parizu, pa je v letu 2009 zaslužila okoli 14 milijard evrov. Podjetje je skoraj v celoti last države. Od leta 1968, ko so bagri prvič zaorali po saharskem delu Nigra, je Areva iz puščavske notranjosti nakopala več kot 100.000 ton urana, ki tako že desetletja služi kot gorivo za evropsko energetsko oskrbo. Areva izvaža uran tudi v Nemčijo, kjer koncern zaposluje 5200 ljudi, med drugim pa sponzorira tudi nogometni klub FC Nürnberg.

Umazana stran čiste energije

Niger je za uran, kar je Savdska Arabija za nafto, le da za razliko od nje nima nič od svojega naravnega bogastva, le trpljenje. Razmere v Nigru so umazana stran domnevno čiste jedrske energije, piše Der Spiegel.

Zaradi banditizma in ugrabitev in ker je bilo območje zaradi tuareškega upora dolgo v stanju izrednih razmer, je Arlit dostopen le z vojaškim konvojem. Nedavno pa so bili v Arlitu predstavniki okoljevarstvene organizacije Greenpeace, ki so merili stopnje radioaktivnosti. Slednje so bile izjemno povečane.

V bližini Arlita je rudnik urana, kjer ga kopljejo kar v odprtem dnevnem kopu. Drugi rudnik je v bližini sosednjega mesta Akokan, kjer pa uran kopljejo 250 metrov pod zemljo. Ta je največji rudnik urana na svetu. V obeh mestih živi okoli 80.000 prebivalcev. Cest ni, so le poti v rdečem pesku, voda v vodnjakih je radioaktivna. Vedno manj je pašnikov za živino nomadov, pestijo pa jih tudi smrtonosne bolezni. Civilne organizacije pravijo, da še tisto malo denarja, ki ga Areva plačuje državi, ostaja v prestolnici ali v rokah družine nekdanjega dolgoletnega predsednika Mamadouja Tandje.

Krvavi uran

Uran je Nigru prinesel le uničenje in vstajo tuareških upornikov, ki zahtevajo del dobička od prodaje urana. Z denarjem od urana država na jugu kupuje orožje za zatiranje severa. Kar so za Sierro Leone diamanti, je za Niger uran. Krvavi uran, poroča nemški časnik.

Na severozahodnem obrobju Arlita, ki je nekoč veljal za drugi Pariz, stoji hrib iz 35 milijonov ton odpadnega rudarskega materiala. Uran so ločili in odpeljali, 85 odstotkov sevanja pa je ostalo v obliki radija in torija, katerega razpolovna doba se šteje v tisočletjih. Odpadke naokoli trosi saharski veter, med hribom in mestom pa domačini gojijo paradižnik in solato. V tovarni rumene pogače v Arlitu dela 2200 ljudi. Pogačo naložijo na konvoje in jo odpeljejo 2500 kilometrov daleč v Benin, od koder jo z ladjami odpeljejo v Marseille.

Alhacen pripada rodu Tuaregov z območja Agirja v gorovju Air. Njegov oče je s karavanami prevažal sol in datelje, Alhacen se mu je pridružil pri 11 letih. Deset let kasneje, leta 1978, se je moral zaposliti v tovarni rumene pogače. Za radioaktivnost je prvič slišal po nesreči v Černobilu 1986.

Že pred več kot desetimi leti jim kljub množičnemu umiranju zaposlenih v tovarni nihče ni povedal, zakaj umirajo. Sami so si vedno razlagali, da je ''nekaj hudega v prahu'', v bolnišnici pa so jim pogosto rekli, da gre za aids. A stopnja okuženosti z aidsom v Nigru je bila takrat relativno nizka, bolnišnica pa je v lasti Areve. Alhacen dvomi v njihovo iskrenost. V Arevi pa zagotavljajo, da ima vsakdo v Arlitu in Akokanu na razpolago brezplačno zdravstveno oskrbo in da doslej še nihče ni umrl zaradi bolezni, povezane s slabimi delovnimi pogoji.

'Areva pobija ljudi'

Leta 2008 pa je za pljučnim rakom zbolel in nato umrl francoski delavec v Arlitu Serge Venel, njegova bolezen pa je dokumentirana v Franciji. To je pomembno, ker njegova hči poskuša doseči, da se njegovo smrt prizna kot posledico slabih delovnih pogojev. To bi bil prvi tovrstni primer iz Nigra. Hči Peggy vztraja: ''Areva pobija ljudi''.

Po ugotovitvah Greenpeaca je v pesku okoli rudnikov 100-krat višje radioaktivno sevanje, kot v ''normalnem'' pesku, v pesku na ulicah Akokana pa kar 500-krat višja doza sevanja od normalne. Areva pa vztraja, da je letna doza sevanja, ki jo dobijo delavci, manjša od doze, ki jo človek dobi pri enkratnem rentgenskem slikanju prsnega koša.

Na severu Nigra je tretjina otrok podhranjenih, tisoče jih umre zaradi driske in pljučnih vnetij. Veliko trpljenja bi tam lahko prihranili z malo denarja. Areva je obljubila, da bo v naslednjih petih letih v razvojne projekte na severu Nigra vložila šest milijonov evrov. Alhacen vidi to kot licemerje. To je naš uran, pravi, kakšne obljube o dobrobiti neki. ''Areva izvaja zločin. Jemlje nam vodo, zato izginjajo rastline in drevesa. Ni življenja. In za kaj? Za vašo energijo,'' je kritičen Alhacen.

Nekdanji uporniki se bojijo, da bi država lahko razpadla. Kaos v z uranom bogati državi je vedno nevaren. Do nedavnega dolgoletni predsednik Nigra Mamadou Tandja je grozil, da bo uran prodal Iranu. Sedaj tega moža ni več na oblasti, odstranili so ga z vojaškim udarom februarja letos, ideja pa ostaja. Tega pa se boji Zahod.

Tuaregi pa se po drugi strani bojijo totalne razprodaje države, saj območja pod licencami tujih podjetij prepredajo njihova območja. ''Tuaregi so odvisni od svojih živali,'' opozarja Alhacen. ''Ne morejo drugam, živijo od te zemlje in ta zemlja pripada njim,'' je odločen.