KOMENTAR: Ko drobiž šteje

''Sitno je bitno! (Drobiž je pomemben, op.a.),'' je okoli 23. ure zvečer po mikrofonu vpila Mladenka Šarič, vodja kampanje Iva Josipovića. Po rafalu obtožb na račun HDZ in pred skoraj obsedenim vzklikanjem Ivo, Ivo ...

Zdolgočaseni obrazi zbranih v štabu, ki so si od vsega hudega (predvsem kramljanja od približno 19.ure dalje, hladni narezek pa je že davno pošel) prižigali cigarete kar sredi velike dvorane Novinarskega doma, so na trenutek oživeli. Hitro je zašušljalo po dvorani, ''kaj pa ji je''? Prav nihče kaj takega od nje ne v času njene novinarske, ne pr-ovske kariere ne bi pričakoval. Pa vendar, zgodilo se ji je ''sitno''. In prav sitno je bilo najverjetneje animirati zborček tam zbranih podpornikov, ki so potihem verjetno že preigravali scenarije, kaj če ...

In Šarićevi je dejansko uspelo, ko je začel Josipović prihajati na oder, ne to ni slovnična napaka, to je scenaristična napaka, ki pa ni lastna le Josipoviču. Na oder se prihaja, ne pride. Uspelo ji je v tem najbolj dramatičnem, tako naj bi vsaj bilo po scenariju, trenutku, do vzklikanja in navijaškega skandiranja ''Zmaga! Zmaga!'' pripraviti celo dvorano. No, polovico, pol je bilo novinarskih ekip. In nato je še Ivo povedal svoje o ''drobižu''. Drobiž je dober odstotek prednosti, ki jo ima ob merjenju vmesnega časa pred tekmico Kolindo Grabar Kitarović. In to je res drobiž, zlasti glede na to, da so mu zadnje javnomnenjske ankete napovedovale solidnih 10 odstotkov prednosti, sam pa je vehementno napovedoval celo zmago v prvem krogu. Saj veste, tista zgodba, 50 plus.

Med dejavniki, ki mu škodijo, je zagotovo tudi zagnana podpora SDP-jeve vlade, ki si z volovsko trmo utira pot do oznake najslabše vlade v hrvaški zgodovini in ji to tudi dobro uspeva. In glede na to, da si sedaj vendarle iz tega drobiža želijo narediti vsaj spodoben kupček kun, morda ni bila najboljša domislica, da po govoru Grabar Kitarovićeve Josipoviću v bran pred novinarje najprej stopi prav predsednik te vlade Zoran Milanović. Ki pa je storil prav to, in to v Josipovićevem štabu. Morda bi pomagalo tudi to, če vsi parkirni prostori daleč okoli štaba, ne bi bili zasedeni z vladnimi audiji. Imam jih na sumu, da bi kmalu še reportažna vozila pregnali iz polmera, ki ga televizijski kabli zmorejo, pa so se še pravočasno spomnili, da bi bilo morda fino, da Hrvaška, katere oči so bile prilepljene za televizijske sprejemnike, vendarle vidi in sliši tudi Predsednika. Katerega, vlade ali republike, tukaj pa ne dam roke v ogenj.

In potem je bila torta. Kaj več pa o dogajanju v Josipovićevem štabu ni za omenjati. Povem vam, težko je te dni biti Mladenka Šarić.

In če pri Josipoviću ni bilo kaj prida mesa, tistega žmohtnega, pa je v primeru štaba Grabar Kitarovićeve problem ravno obraten. Resnično, kaj takega pa še ne. In to v regiji. Celo Ivica Dačić, profesionalni član vrste srbskih vlad, je šolarček, ko pride do žurke v organizaciji HDZ. Ker roko na srce, Kolinda, kot jo seveda vsi kličejo, je projekt HDZ-ja, podprt z njeno lastno ambicioznostjo. Po svoje se mi zdi simpatično, da so zabavo, ker to je bila zabava, ne pa čakanje na rezultate, priredili v Hypo centru. Ja, prav se spomnite, tudi zaradi afere Hypo nekdanji veliki vodja HDZ Ivo Sanader posluša Miša Kovača na radiu le streljaj stran, v Remetincu. O tem Ivu sicer na glas, na mikrofon, ne govorijo več kaj dosti, kot razvajeni otroci so ostarelega očeta brez slabe vesti prepustili v oskrbo javnim službam. Hej, večini tam zaposlenih so tako in tako oni uredili zaposlitve, kaj pa naj bi še več storili. Ima pa zato praoče, stvarnik, Franjo Tuđman še vedno posebno mesto. Konkretno, velik doprsni kip sredi odra, obdan s tamburaši in ogromnimi plakati lepe Kolinde.

Da Tuđmanov duh še vedno veje med člani HDZ sem izkusila zelo neposredno. Ko sem se po nesreči zaletela v njegovega sina Miroslava. Ki je v HDZ mimogrede vstopil šele pred tremi leti. Njuna fizična podobnost je naravnost strašljiva. A po dvorani je vel tudi duh dragih parfumov po purgersko (sem preverila pri prijateljih Zagrebčanih in to ni slabšalno, razen če si iz Splita) urejenih dam in damic nedoločljive starosti. Nekatere so v množici veselo poplesavale na zvok tamburic, ki so izvajale vse od Slavonijo moja (nisem prepričana, da je to naslov, so pa strašno velikokrat ponavljali to besedno zvezo) do Večeras je naša fešta in venčka dalmatinskih. Prepričana sem, da se je našla tudi kakšna od že omenjenega Miše Kovača, ampak sem jo najverjetneje zamudila. Spet druge dame so se kujale bolj pri strani, ker so njihovi na rob polikani spremljevalci za šankom tolkli politične debate. Hej, za vse v dvorani pač ni bilo prostora. In za šankom so stregli neomejene količine brezplačne pijače ''po želji''.

Že precej pred Kolindinim nastopom, pospremljenim z glasbenim in plesnim, lahko bi rekli zastavniškim, spektaklom, je bila marsikatera kravata že pošteno zrahljana. Je pa brezhibno stal na svojem mestu bel šal. Za vratom Ćira Blaževića. In ko ti Ćiro reče ''zlato moje'' se zahihita še najbolj zagrižena feministka. In Ćiro je prepričan: Kolinda bo predsednica. Kar je vpilo tudi zagotovo tisoč ljudi v Hypo centru. Pravijo, da člani HDZ morajo, ampak jaz sem prepričana, da jih večina to počne iz srca. Ostali imajo pa za to dovolj dobre motive, enako kot pri Josipoviću. O Kolindi bo te dni izrečenega in zapisanega še ogromno, naj rečem le, da se tokrat ni zmotila in rekla ''ko bom predsednica vlade''. To si seveda želi Tomislav Karamarko, ki ji je gentelmensko stal ob strani vso kampanjo. Da se še njega ''malo prime'' dober rejting. To nikoli ne škodi. Pa bodi dovolj o Kolindi in HDZ zabavi. Dolgo je trajala. In vse to je bilo v ponedeljek.

''Sinčić sem jaz,'' pa je sedaj že slišati tako iz Josipovićevih ust, kot ust Grabar Kitarovićeve. No, ne ravno teh besed, množice drugih, ki pa jih z malce umetniške svobode mirno položimo obema v usta. To namreč sporočata. Ivan Vilibor Sinčić je namreč tisti 25-letni predsedniški kandidat, ki je pravzaprav resnični zmagovalec prvega kroga. 16,42-odstotka glasov. 16,42! Ivan, ki se je na politični sceni zares pojavil šele, ko je prinesel potrebne podpise na volilno komisijo pred nekaj tedni. In pobral glasove, ki bodo v drugem krogu odločali o zmagovalcu. A mladi upornik, glas proti, ki med Obamo, Merklovo in Putinom najbolj občuduje slednjega, hkrati pa pravi, da mu je idol Gandhi, je svojim volivcem dejal: ''glasujte za kandidata številka 3. Za nikogar!''.

In sedaj Ivo in Kolinda tekmujeta, kdo bo javnosti bolje dopovedal, da je prav on/ona, ''osoba C – Ivan Vili Sinčić''. Ali se bo Ivan s svojim Živim zidom izpel, ali pa bo že na parlamentarnih volitvah prihodnje leto pokazal še večjo sposobnost mobilizacije razočaranih, izdanih, osiromašenih, oplenjenih in lastnega dostojanstva oropanih hrvaških množic je težko napovedovati. Politične elite bodo zagotovo storile vse, da se ne znajdejo v podobni situaciji kot v ponedeljek. Ko je Ivan mirno prišel ob 19. uri v svoj štab – dvorano za mali nogomet na Zagrebačkom velesajmu, se podružil s prijatelji, pojedel malo francoske in narezka, postreženega na tistih plastičnih krožnikih, pakiranih po sto v Konzumu in se pogovarjal z vsakim novinarjem, kadar smo ga pač karkoli vprašali. Brez drame, brez pompa. Nekako ne ravno v stilu Aleksandra Velikega. Da, z njim ga primerjajo najbolj zagreti privrženci in njegova zaročenka, celo neke plakate ali kampanjske bannerje so mu naredili v tem stilu. No, Aleksander zagotovo ni. Vsaj ne ta Aleksander. Je pa velika uganka. Si bo utiral pot z mečem, kot ravno omenjeni Aleksander ali z mirnim odporom kot Gandhi? Ali pa ga bodo velika krila izjemnega uspeha odnesla v povprečje in pozabo? Kakorkoli, najprej mora malo izpiliti javno nastopanje. In na svojo letečo preprogo privabiti vsaj Mirelo Holy z njenim Orahom. Ki je, mimogrede, v tej rundi podprla Josipovića.

In Ivo in Kolinda? To bo velika bitka za Pantovčak in 300 jelenov, ki jih mora hrvaški predsednik nahraniti. Pač pridejo s hišo. In pavi tudi. In približno 130 zaposlenih. V hiši, kjer naj bi svoj čas nameravali v hišni pripor zapreti Tita, ko bi ga seveda strmoglavili. Po legendi Tito nikoli ni rad prihajal v svojo zagrebško rezidenco, morda ravno zaradi teh govoric. A tudi Tuđmanu domnevno ni najbolj dišalo prav tam urediti svojo pisarno. A kaj storiti. Če že imaš vilo, s tistimi 300 jeleni vred, jo pač imaš. In tudi Ivo jo bo morda imel. Spet. Ali pa prvič Kolinda. Jelenom je najverjetneje vseeno.