Slika mrtvega dečka na obali Turčije, ki jo je na naslovnicah objavilo veliko uglednih tujih medijev, je pretresljiv opomnik, da nismo priča migrantski ali begunski krizi, temveč katastrofi, v kateri umirajo ljudje. Tudi otroci. So opomnik birokratom, ki v Bruslju na papirju iščejo rešitve za reko ljudi, ki v iskanju za boljše življenje išče poti drugam. In ki se predvsem pogovarjajo, kako reko zajeziti, ne pa pomagati ljudem, ki umirajo na obalah in v hladilnikih tovornjakov.
V uredništvu smo imeli resno dilemo, ali fotografije dečka objaviti, ali ne. Bi z njimi dosegli premik v glavah ljudi, ki danes na meje držav pošiljajo vojake, v glavah tistih, ki nanje postavljajo bodeče žice? V glavah tistih, ki po forumih anonimno svarijo pred pohodom šeriata? Bi lahko z njeno objavo zgodbam in črkam dali obraz? Bi ljudje preko nje končno doumeli, da je bolj od žigosanja ljudi s to ali ono oznako pomembno, da niso žejni in lačni in da ne dovolimo, da ne umirajo na obalah naših držav? Bi dosegli, da ljudje končno razumejo, da je obup človeka močnejši od razuma in da je obsojati ljudi, ki zase in svoje otroke želijo samo boljše življenje, nesmiselno?
Debata, povezana s humanitarno katastrofo je namreč postala povsem iracionalna. Čustveno nacionalisti na eni in liberalni humanitarci na drugi strani. In objava takšne fotografije je v resnici olje na ogenj obojih. Prvih, ki bi in že vpijejo propaganda, in drugih, ki s čustvi skušajo pregnati neracionalen strah.
A ni nepomembno, da – čeprav daleč stran – je ta otrok sin. Morda vnuk. Ima ime in priimek. Za njim najbrž ostajajo svojci, ki zaviti v črnino žalujejo in čutijo. In za vedno v splet zapisana fotografija bo njihovo žalovanje podaljšala in bolečino okrepila. In za razliko od prej zapisanih vprašanj in dilem so slednje dejstva. Zato takšnih fotografij mrtvih otrok na obalah Evrope pri nas ne bo. Kot ni bilo nekaj deset podobnih, ki so jih agencije že prej pošiljale v svet.
Humanitarno katastrofo, ki se dogaja pred našimi vrati bomo spremljali še naprej. Še naprej bodo v naših zgodbah nastopali ljudje, naj jim pravimo begunci ali migranti. In še naprej bodo komentarji pod članki o usodah ljudi, ki želijo samo boljše življenje zase in za svoje svojce zaprti. Ker bi ob takšnih reakcijah enako storili tudi pred 150 leti v času Aleksandrink in Meksikajnarjev, pred 100 leti v času množičnih izseljevanj Kočevarjev in Posavcev v ZDA in pred 70 leti v času bega pred komunističnim nasiljem. Ker ti ljudje želijo samo bolje živeti. Da umirajo pred našimi vrati pa bi nas moralo biti sram.
