Ali je šlo dejansko za termo-nuklearno vodikovo bombo, seveda ni znano. Objave severnokorejske televizije ne pomenijo nič, vsako je treba jemati s skepso. Namen njihove televizije ni obveščanje prebivalcev, pač pa zgolj politična podpora režimu Kim Džong Una.
Ta ni na tako trdnih nogah, kot je videti od daleč. Kim Džong Un je res prvi primer uspešnega prenosa oblasti na tretjega družinskega člana v moderni dobi, a koliko časa se bo obdržal, je še vedno negotovo. Kim Džong Un je namreč najbolj brutalen v vsej družini. Pri njegovem očetu Kim Džong Ilu in dedku Kim Il Sungu je bil pred preganjanjem in smrtjo varen vsaj notranji krog zaupnikov. Kim Džong Un pa ne pozna usmiljenja niti za družinske člane. Trenutno ga na oblasti drži kombinacija dopuščanja črnega trga in ustvarjanja srednjega sloja na eni strani ter strahovlade in brutalnost na drugi. Vsako zunanje zaostrovanje z raketami, obstreljevanji in jedrskimi poskusi je v veliki meri namenjeno predvsem notranjemu poenotenju.
V Severni Koreji živijo v neprestanem strahu. Bojijo se vsega, mnogi še lastne sence, a še bolj, kot svojega režima, se bojijo ZDA. Od malih nog jih učijo, da jim je Amerika prizadejala hudo krivico in je še danes odgovorna za vse, kar se slabega zgodi v Severni Koreji. Režim jih prepričuje, da imajo Američani jedrske rakete že skoraj v zraku nad Pjongjangom, in v to jih v strogi izolaciji res ni težko prepričati. Res pa je tudi, da je ZDA uradno izvedla 1054 poskusov jedrskih eksplozij pod zemljo, nad zemljo, v morju in v vesolju. Severna Koreja pa, če prištejemo današnjega, le štiri. Najmočnejši ameriški poskus je imel dobrih 48 megaton, korejski sedem kiloton, kar je skoraj 7000-krat manj.
A jedrska bomba ne pomeni nič, če jo imaš spravljeno doma v kleti. Velika želja Kim Džong Una je dokazati, da so sposobni in pripravljeni poslati raketo vsaj do Japonske, če ne kar do zahodne obale ZDA. Video montaže in televizijske grožnje do sedaj niso prepričale nikogar in Pjongjang se trudi dokazati, da ima potrebno tehnologijo.
Severna Koreja ima vrsto zelo nadarjenih jedrskih znanstvenikov, ki že nekaj časa napovedujejo, da poskušajo plutonij zamenjati za vodik. Zadnji jedrski poskus je bil leta 2013 in takrat so uspeli detonirati bombo moči borih sedmih kiloton, niti polovice petnajstih kiloton Hirošime. Takrat so ugotovili, da plutonijeve bombe ne bodo uspeli toliko pomanjšati, da bi jo spravili na raketo Musudan KN08.
Leta 2012 so to raketo z velikim pompom prvič pokazali na veliki paradi ob stoti obletnici rojstva večnega vodje Kim Il Sunga. Spominjam se, kako smo stali le nekaj deset metrov stran in se z vojaškimi analitiki spogledovali, saj je bilo jasno, da so le prebarvali kitajske tovornjake za prevoz lesa, rakete pa so bile zgolj votli prebarvani sodi. Do danes še ni potrditve, da so te rakete uspešno testirali, so pa Američani prepričani, da so - ali pa bodo - Severnokorejci sposobni te rakete uporabiti za jedrsko orožje.
Namen Pjongjanga torej ni sestaviti močnejše bombe, pač pa manjšo, prenosno, s katero lahko grozijo Ameriki. ZDA ima seveda protiraketne sisteme, proti katerim KN08 ne bi imela veliko možnosti.
Kim Džong Un sicer ima vse simptome norosti, a tako nor, da bi izstrelil raketo proti ZDA, pa tudi ni. Zaveda se, da bi to pomenilo konec režima Kimov, Američanov namreč pred uničenjem Demokratične ljudske republike Koreje ne bi ustavilo prav nič. Severna Koreja je namreč zadnji ostanek hladne vojne, Trumanove doktrine, ki še danes ustreza vsem velesilam. Združena Koreja ni v nikogaršnjem političnem interesu. Kitajski in Rusiji je po godu, da ima pred ameriško vojsko dodatno tamponsko območje, gospodarstvo Južne Koreje pa bi ob združitvi doživelo šok, bistveno večji, kot ga je Zahodna Nemčija.
Tako je morebitna vodikova bomba le dodaten žebelj v delitvi Korej, zagotovilo, da se ne bo nič zgodilo.
KOMENTARJI (41)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.