'Kitajska bo vodilna globalna sila, tistemu, ki bi si drznil ločiti kakšen kos zemlje od Kitajske, pa bo žal'

Ši Džinping se bo po tokratnem kongresu partije na Kitajskem zasidral kot najmočnejši voditelj, odkar je državo vodil Mao Zedong, ocenjuje tuji tisk. Ši Džinpingove misli bodo namreč dodali celo v ustavo. Vse od ustanovitve Ljudske republike Kitajske leta 1949, je takšna čast še v času življenja doletela le enega voditelja – in to je bil sam Mao Zedong.

Ši Džinping je na 19. kongresu partije – teden dni trajajočem političnem vrhu v Pekingu, sicer dejal, da se druga največja svetovna ekonomija pomika v "novo ero mednarodne moči in vpliva", povzema Guardian.

"Naša stranka ima močno, stabilno in energično vodstvo," je dejal pred okoli 2200 delegati. "Naš socialistični sistem je močan in vitalen, naš narod čakajo velike stvari. Danes več kot 1,3 milijarde Kitajcev živi zadovoljno in dostojno. Naša država izžareva pozitivno dinamiko, naša kitajska civilizacija sije z žarom in glamurjem."

Džinping bo partijo vodil vsaj še naslednjih pet let. Analitik Bill Bishop je za Guardian ocenil, da si je kitajski voditelj na tokratnem kongresu postavil ne samo svojevrsten spomenik, ampak tudi izjemno utrdil oblast. "Njegov morebitni izzivalec zdaj ne bi izzival le njega, ampak partijo. In partije nihče noče izzivati."

Jude Blanchette pa dodaja, da je ob takšni koncentraciji moči, za vse , ki so pod njim, dejansko nemogoče, da bi rekli ne kateri koli njegovi zahtevi.

Tudi zato se mnogi že sprašujejo, ali bo držal besedo in se leta 2022 poslovil, ali bo skušal ostati na čelu države in voditi absolutistično politiko. Navsezadnje - tudi njegov govor ni bil osredotočen na naslednjih pet, ampak naslednjih 30 let.

Na tokratnem kogresu je Ši Džinping govoril tri ure in 23 minut ter orisal, kako si predstavlja kitajskih naslednjih pet let.

1. Načrtuje še večji vzpon Kitajske na globalnem odru. "Nobena država se ne more preseliti na svoj samotni otok. Živimo v globalnem svetu, delimo usodo," je dejal. In se s tem distanciral od ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki deluje pod sloganom "najprej ZDA". Napovedal je, da bo do leta 2050 Kitajska "vodilna globalna sila". V ta načrt je vključena tudi "vrhunska vojska", ki se bo lahko borila v vojnah in v njih tudi zmagala.

2. "Demokratizacije po zahodno" ne bo. Kitajska nima nobenega namena, da bi prevzela zahodni model demokracije, še naprej bo razvijala svoj model, je dejal – tako kar se tiče zakonodaje kot odnosa s sodobnimi tehnologijami. "Socializem s kitajskimi karakteristikami za novo ero" naj bi bil ta sistem, ki naj bi se med drugim učinkovito spopadel s korupcijo, ki se je uspešno zasidrala v partijsko strukturo in druge pore kitajske družbe.

3. Na Kitajskem ne bo nobenih poskusov neodvisnosti. Da si kakšna kitajska regija želi na svoje, ni skrivnost. "Ne bomo tolerirali nobenih poskusov, s katerim bi ločili kakšen kos zemlje od Kitajske. Kri ni voda," pa na to pravi kitajski voditelj. Še posebej za Tajvan in Hongkong je napovedal medijske kampanje, ki bodo "okrepile patriotizem in ljubezen do domovine".

4. Hiše morajo biti domovi, ne špekulativne naložbe, Kitajska pa inovativna država.  Džinping je skušal pomiriti strahove Kitajcev, ki jih skrbijo vse višje cene nepremičnin. Pa tudi vse tiste, ki menijo, da se kitajska rast ohlaja. Obljubil je, da se bo država še bolj odprla tujim naložbam, utrdila svoj položaj v finančnem sistemu in da bo Kitajsko spremenil v "državo inovatorjev".

5. Komunistična partija želi "lepo Kitajsko". Napovedal je, da bodo "Kitajci uživali še višji nivo blagostanja". In to sredi čistega okolja.

Kitajska svojim ljudem sicer še naprej obljublja, da bo do leta 2020 izkoreninila revščino. Izpolnjevanje ambicioznega cilja jim gre zelo dobro od rok, je pa cena napredka že leta predmet debate, saj se je oblast odločila, da bo cilj dosegla za vsako ceno.

Med drugim tudi s preseljevanjem ljudi v nova naselja z območij, za katera so ocenili, da so  tako neperspektivna, da tam nikoli ne bo mogoče veliko boljše življenje. Ideja, ki je razjezila mnoge, ki se ne strinjajo, da država v njihova življenja posega tako ostro, da zavoljo lepših statističnih številk celo določa, kje bodo živeli.