Kdo lahko sledi Tuniziji in Egiptu?

V arabskem svetu se dogaja vstaja. Protesti v Tuniziji so privedli do mehkega državnega udara, ki se mu je pridružila tudi vojska, zaradi česar je moral predsednik Ben Ali po 23 letih na položaju zapustiti državo. Revolucionarni duh pa se seli v sosednje in bližnje arabske države. Tako so ulice Egipta že polne protestnikov, prav tako pa so vse številčnejši in glasnejši protesti proti režimom v Jordaniji, Jemnu in Alžiriji. Nezadovoljstvo raste celo v Libiji, kjer je že več kot 40 let na oblasti Moamer Gadafi.

Vse skupaj se je začelo 17. decembra 2010, ko se je v Tuniziji mladenič z univerzitetno izobrazbo Mohamed Buazizi zažgal na ulici. To je storil, ker so mu oblasti zasegle njegovo stojnico, na kateri je prodajal zelenjavo, da bi tako sebi in družini zagotovil preživetje. Njegov samosežig je kot znak socialnega in političnega protesta zanetil ogenj revolucije po celi Tuniziji.

Padec Ben Alijevega režima je bil podoben padcu romunskega diktatorja Nikolaja Čaušeskuja. Njegov padec se je prav tako začel 17. decembra, a 21 let prej, ko so romunske oblasti izgnale madžarskega duhovnika Laszla Tokesa iz Temišvara, zaradi česar so se po vsej državi razširili protest. Buazizi je postal simbol svobode za ves Bližnji vzhod. Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (Ifimes) je celo zapisal, da je postal novi Jan Palach, ki je podobno naredil v času Praške pomladi, ali pa Ryszard Siwiec, ki se je istega leta protestno zažgal v Varšavi.

Ifimes v študiji tudi ugotavlja, da je demokratizacija Bližnjega vzhoda po spremembah v Iraku zastala. Dogajanje v Tuniziji pa daje upanje, da bo država resnično postala arabski "Gdansk", ki napoveduje padec domine, tako kot se je to zgodilo komunizmu v vzhodni Evropi leta 1989.

Revolucija brez tankov

Bakhtyar Aljaf iz Ifimesa pa je za 24ur.com povedal, da je tunizijski primer pomemben. Prvič zato, ker kaže, da lahko ljudstvo režim zamenja brez pomoči zunaj države. Kaže tudi, da za revolucijo oziroma državni prevrat ni več potrebna vojska s tanki, temveč je dovolj ljudi na ulice pozivati preko spletnih socialnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook. In tretjič, v Tuniziji so prvič pokazali pogum in se niso ustrašili režimskih represivnih organov.

Aljaf napoveduje, da se bo proces političnih zamenjav v regiji širil z bliskovito naglico. Hitrost sprememb bo odvisna od dveh dejavnikov. Eden bo pripravljenost sedanjih režimov, da prisluhnejo svojim volivcem, in njihova pripravljenost na korenite spremembe, drugi pa je odvisen od tega, koliko denarja so trenutni režimi pripravljeni plačati v obliki nekih pomoči ob naraščanju cen.

Govoril je, da ne bo nikoli sestopil ...

Še pred štirimi leti je kazalo, da v Egiptu politične spremembe niso potrebne. Z delom oblasti je bilo nezadovoljnih okoli 40 odstotkov državljanov, lani pa jih je bilo nezadovoljnih kar slabih 70 odstotkov. Predsednik Hosni Mubarak je takrat ob ponovni izvolitvi na mesto predsednika države, ki ga zaseda zdaj že 30 let, dejal, da bo na oblasti vse do svoje smrti.

"Skupaj z vami bom v prihodnost, dokler bom dihal in bo v meni bilo srce, hodil po poti tranzicije, pri tem pa bom imel na ramenih odgovornost in breme. Nikoli se ne bom omajal ali pokleknil," je dejal v svojem govoru na ustanovni seji parlamenta leta 2006. A danes je slika povsem drugačna. Mubarak in njegovi sodelavci so zlomljeni. Njegova usmerjenost proti stabilnosti, ki pa je bila predvsem odvisna od policije in podpore z Zahoda, se je izkazala za njegovo največjo slabost. Tako danes protestniki na ulicah vzklikajo: "Dol, dol, dol z Mubarakom!"

... in postavlja se vprašanje, ali bo moral besede pojesti?

Vrsta pritožb nad Mubarakovim vladanjem je vse daljša, znana pa skoraj vsakemu, ki je v zadnjem času bil na ulicah Egipta. Policija je brutalna, volitve so prevara, korupcija se bohoti, vse težje je življenje, saj so bogati vse bogatejši, revni pa vse bolj revni. Tudi ko je Egipt v zadnjih letih dosegal rekordno gospodarsko rast, se je število revnih vseskozi povečevalo.

"Na univerzi sem diplomiral že pred 16 leti, a zame so dostopna le dela, kot je čiščenje hiš," se pritožuje oče treh hčera Ali Sulejmajn, ki dodaja, da je imel nekaj sreče in lahko zdaj za 3,5 dolarja dnevno prodaja časopise. V Egiptu trenutno kar polovica ljudi dnevno zasluži največ dva dolarja. "To je kraj, kjer so si tisti z denarjem zgradili paralelni svet zasebnih šol, ekskluzivnih klubov, izčrpana mesta pa prepustili revnim," piše ameriški časopis New York Times.

Prihod verskega ekstremizma bi bil nevaren

Sicer pa glede Egipta Aljaf meni, da so protesti povsem spontani. Prebivalci so se jih udeležili na poziv gibanja 6. april, ki je bilo ustanovljeno leta 2008 v podporo stavk tekstilnih delavcev, se pa tem protestom niso pridružile vse politične stranke. Ob tem dodaja, da ima Muslimanska bratovščina, najstarejša in najvplivnejša islamska politična stranka v Egiptu in svetu, ustanovljena leta 1928, 80-letno tradicijo. Aljaf opozarja, da bi bil za Egipt prihod islamistov na oblast zelo nevaren, saj bi lahko ogrozili mirovni sporazum z Izraelom, poleg tega pa bi se, kar je še hujše, lahko porušilo ravnovesje na Bližnjem vzhodu, pri čemer navaja, da slabih 80 milijonov prebivalcev Egipta predstavlja nekako nasprotje 80 milijonom prebivalcev Irana. Nekako vmesno se mu zdi tudi opozorilo, da drugi mož teroristične mreže Al Kaide in njen soustanovitelj Ajman al Zavahiri prihaja ravno iz Egipta.

V Jemnu Saleh na oblasti že 32 let

Je pa Al Kaida vse močnejša v Jemnu, a tega ni mogoče povezovati z zadnjimi protesti. Ti so namreč v najrevnejši arabski državi vse glasnejši. Vsak dan se protestov udeležuje več ljudi — v četrtek jih je bilo v prestolnici že okoli 100.000 — opozicijski voditelji pa poudarjajo, da ne bodo odnehali, dokler predsednik ne odstopi. Ali Abdulah Saleh je na oblasti že od leta 1978 in se mora ves čas soočati s plemenskimi upori na severu države, secesionisti na jugu in Al Kaido v goratih predelih. Tu so tudi Američani, ki želijo vojno proti Al Kaidi, a kakršnem koli tujemu posredovanju v državi večina državljanov ostro nasprotuje. Trenutno pa je zanj največji problem to, da je prva domina padla v Tuniziji, da bi se nekaj podobnega lahko zgodilo v Egiptu in da si tega predvsem močno želijo tudi člani jemenske opozicije.

Glas protestnikov se krepi tudi v Jordaniji. Protestniki zahtevajo zamenjavo vlade Samirja Rifaja, hkrati pa pozdravljajo revolucijo v Tuniziji in proteste v Egiptu. Vladi očitajo korupcijo in jo svarijo, naj se pazi njihove jeze. Zahtevajo imenovanje vlade narodne enotnosti in razpustitev parlamenta. Za zdaj protestnikov še ni veliko. Petkovih zborovanj po molitvah se je v Amanu udeležilo okoli 3.500, še okoli 2.000 ljudi pa je protestiralo po preostalih mestih v državi.

Gadafi si naklonjenost še kupuje

Še najdlje od vseh omenjenih držav pa je na čelu libijski voditelj Moamer Gadafi. Državo vodi vse od državnega udara leta 1969. Trenutni val protirežimskih protestov v muslimanskih državah bi lahko po mnenju Aljafa vplival tudi na Gadafija. "Usoda Gadafija je odvisna od tega, kaj se bo dogajalo v Egiptu," pravi in pojasnjuje, da si jezo naroda Gadafi s posebnimi metodami, kot je denimo zadnja ustanovitev posebnega stanovanjskega sklada, vrednega kar 24 milijard dolarjev, namenjen pa bo mladim družinam. Država je pred kratkim tudi zaradi naraščujočih cen hrane odpravila nekatere dajatve in je tako cene obdržala na nekoliko nižji ravni.