Radovan Karadžić je bil rojen 19. junija 1945 v Petnjici v Črni gori. Njegov oče Vuko je bil med drugo svetovno vojno član četniškega gibanja, ki se je na strani okupatorja borilo proti Titovim partizanom in je bil po vojni dolgo časa zaprt.
Leta 1960 se je Radovan Karadžić preselil v Sarajevo, kjer je študiral psihiatrijo. V tem času je pisal tudi poezijo, nanj pa je močno vplival srbski pisatelj Dobrica Ćosić, ki ga je tudi spodbujal, naj vstopi v politiko.
Leta 1989 je v Bosni in Hercegovini ustanovil Srbsko demokratsko stranko, katere cilj je bil ustanoviti Republiko srbsko in ščititi njene interese, v končni fazi pa se vključiti v t.i. Veliko Srbijo.
V začetku marca 1992 je BiH razglasila neodvisnost na podlagi referenduma, ki so se ga udeležili skoraj izključno Bošnjaki in Hrvati, živeči v tej nekdanji jugoslovanski republiki, medtem ko ga je velika večina bosanskih Srbov bojkotirala. Aprila istega leta so BiH kot neodvisno državo priznali tudi Združeni narodi.
Radovan Karadžić je postal prvi predsednik Republike srbske s sedežem na Palah pri Sarajevu, ki so bile razglašene za prestolnico srbske entitete. Kmalu po prevzemu oblasti so Srbi na območju Republike srbske začeli izvajati etnično čiščenje z načrtnim ustrahovanjem in preganjanjem nesrbskega prebivalstva.
Haaški obtoženec in begunec
Skupaj z vojaškim poveljnikom bosanskih Srbov, generalom Ratkom Mladićem, je bil Karadžić leta 1995 po podpisu Daytonskega sporazuma obtožen vojnih zločinov v vojni v BiH med letoma 1992 in 1995.
Leta 1996, ko je Zahod Republiki srbski zagrozil s sankcijami, je Karadžić bil prisiljen odstopiti kot predsednik Srbske demokratske stranke, kmalu nato pa se je umaknil v ilegalo in od takrat je bil na begu. Kljub večkratnim poskusom mirovnih sil v BiH in tamkajšnjih oblasti, ga vse do sedaj niso uspeli ujeti. Takratna glavna tožilka haaškega sodišča Carla del Ponte je domnevala, da se Karadžić skriva na območju tromeje med BiH, Srbijo in Črno goro.
Obtožnica haaškega sodišča ga bremeni tako osebne kot poveljniške odgovornosti za vojne zločine, zločine proti človeštvu in kršitve mednarodnih vojnih zakonov.
Njegovi privrženci trdijo, da Karadžić ni nič manj kriv kot katerikoli drugi politični voditelji v BiH v času vojne. Zaradi svojega več kot desetletnega uspešnega izogibanja aretaciji pa je med lokalnim prebivalstvom veljal za junaka.
Marca leta 2003 ga je njegova mati Jovanka javno pozvala, naj se ne preda. Močna podpora bosanskih Srbov in domnevno tudi njihovega političnega vodstva sta verjetno vzrok, da so se izjalovili številni poskusi izsleditve Radovana Karadžića in njegove aretacije.
Leta 2005 so voditelji bosanskih Srbov Karadžića pozvali k predaji, poudarjajoč, da dokler je na prostosti ne Srbija ne BiH ne bosta mogli napredovati v gospodarskem in političnem smislu. Ogrožena so bila prizadevanja Srbije, da bi postala članica Evropske unije.
Maja istega leta so pripadniki Natovih mirovnih sil v BiH med preiskavo Karadžićeve hiše na Palah aretirali njegovega sina Sašo, vendar so ga po desetih dneh izpustili. Konec julija pa je Ljiljana Zelen Karadžić pozvala svojega moža k predaji, zaradi 'izjemnih pritiskov', ki jim je bila izpostavljena.
Kar 12 let na begu
Vse do sinoči so srbske oblasti večkrat poskušale izslediti nekdanjega vodjo bosanskih Srbov. Kljub številnim namigom, kje naj bi se Karadžić skrival, in pritiskom na njegovo družino, se je Karadžič uspešno izmikal aretaciji kar 12 let. V medijih so se pojavljala številna ugibanja o tem, da naj bi tedanji ameriški odposlanec za Balkan Richard Holbrooke v sredini 90. let prejšnjega stoletja s Karadžićem sklenil dogovor. ZDA naj bi namreč Karadžiću obljubile svobodo, on pa se je v zameno umaknil iz političnega in javnega življenja. Holbrooke je kakršenkoli sporazum s Karadžićem večkrat zanikal in zatrdil, da si je več let prizadeval za brezpogojno aretacijo zločincev.
