Kladiva, bombe in buldožerji gradijo svet, o katerem sanjajo fanatiki in dobičkarji

In ni minilo prav veliko časa, da so "zapela" kladiva teroristov, nad zgodovinsko zapuščino so šli tudi z bombami in buldožerji. Padajo zgodovinske stavbe, kipi, svetišča, zgodovinski zapisi se spreminjajo v pepel. Seznam zgodovinskih krajev, ki so stoletja pričali o bogati zgodovini človeštva, nato pa so jih teroristi spremenili v prah, postaja vse daljši.

Če je bilo zgodovinsko mestece Palmira pred izbruhom sirske vojne ponos regije, ki je letno privabil okoli 150.000 turistov, je danes le še bleda razrušena senca nekdanje veličastne podobe.

IS si je za zgled pač vzel nekdanje najbolj surove osvajalce, ki so brez milosti pustošili po osvojenih ozemljih. A če so se nekdanji muslumanski osvajalci v zgodovini kdaj zadovoljili tudi s tem, da so cerkve spremenili v mošeje, freske in slike pa le preslikali po svoje, je cilj IS "temeljito čiščenje".

Tako pade tudi vse, kar sicer priča o zgodovini muslimanov, a  ne sledi skrajni interpretaciji Korana, ki je blizu IS.

Njihovo početje je hud udarec tudi za domačine, leta ponosne na svoje zgodovinske spomenike. Ker je večino življenja posvetil preučevanju, varovanju in svetovni promociji Palmire, so borci IS lani kar umorili 81-letnega "varuha Palmire" Khaleda al-Asaada.

Irina Bokova, generalna direktorica Unesca, je takrat dejala, da bo "njegovo delo odmevalo veliko dlje kot seže domet ekstremistov". "Umorili so izrednega človeka, a zgodovine ne bodo utišali," je dejala Bokova.

Je zgodovino – kljub uničevanju – res nemogoče utišati? O tem, kako se je uničevanje zgodovine v preteklosti odražalo v kasnejših obdobjih in od kod gnev IS nad zgodovinskimi kraji, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo doktorico arheologije in doktorico muzeologije ddr. Vereno Vidrih Perko.

Le nekaj dni mineva, odkar je IS uničil najstarejši krščanski samostan v Iraku. Samostan svetega Elije ali Dair Mar Elia je stal več kot 1400 let kot trdnjava nad hribu nad Mosulom, danes je tam le še kup kamenja. Pred tem so svet osupnile podobe porušene Palmire, a to je le vrh ledene gore … Kaj so ti uničeni kraji predstavljali z zgodovinskega, kulturnega in arheološkega vidika?

Poleg Palmire so bila uničena zgodovinska središča in spomeniki v mestu Homs, citadela in velika mošeja v Aleppu, Bosra, Damask, številna arheološka najdišča na severu, pa grad Crac des Chevaliers in Dura Europos, gotovo pa še mnogo drugega, kar bo prišlo na dan šele kasneje. Nihče ne pozna stanja v muzejih. Palmira je na primer izjemno pomembna dediščinska točka zaradi bogastva znanja, ki smo ga ustvarili na podlagi preučevanja tamkajšnjih ostankov antične in bizantinske arhitekture, grobnic, urbanega tkiva in obrambnega sistema. Na podlagi odkritij je svet spoznal izjemno podobo tega antičnega mesta, ki je za razliko od ostalih rimskih mest cvetelo zgolj na podlagi obrti in trgovine.

Palmira je bila postojanka ob prastari karavanski poti, bila je v nenehnem stiku s civilizacijskimi središči na Kitajskem, Indiji in drugje. Mesto je oblikovalo samosvojo multikulturno podobo, pridobilo si je za rimski imperij neobičajno stopnjo samostojnosti z vrhuncem v času Odenata in razglasitvijo samostojnosti v času kraljice Zenobije. Kazen za to je bil rimski obračun s Palmiro leta 272 po Kr., ko so mesto porušili  in zgradili manjšo, vendar strateško nič manj pomembno postojanko ob poteh in mejah z nevarnimi Perzijci.

Vendar kulturno bogastvo ni edina stvar, ki je Palmiro postavilo v srce evropskega zgodovinskega spomina. Mnoga podobna mesta so nastala ob starih trgovskih poteh, spomnimo se le Damaska, Petre, če zaledja z Mervom, Samarkandom in Buharo sploh ne omenjamo. Tisto, kar je Palmiro naredilo za "našo", so obsežne raziskave po prvi svetovni vojni, ko je Sirija prišla pod Francoze in se je ta nepopisno kulturno bogata dežela odprla zahodni znanosti, arheologiji, epigrafiki, numizmatiki, umetnostni zgodovini, zgodovini, jezikoslovju ...

Nedotaknjene grobnice, grobni pridatki, nagrobne upodobitve z napisi in imeni pokojnikov, nakit, orožje, posodje in drugo so omogočili, da svet pozna ta košček preteklosti zelo podrobno. Raziskavam pa so sledile bogate in vabljive objave, oddaje in seveda reke turistov.

Kdorkoli je obiskal Palmiro je – podobno kot v Petri – lahko začutil pristen, neponovljiv stik z zdavnaj izginulimi časi.

Puščavska mesta imajo za zahodnjake poseben čar. Tam ruševine ohranjajo avro, ki se je na zahodu že zdavnaj razblinila pod težo nenehnih sprememb. Palmira je postala na nek način simbol delca udomačene preteklosti v dediščinskem čutenju zahodnega človeka. Navsezadnje je v vsakem večjem muzeju na Zahodu katera od pomembnih arheoloških najdb iz Palmire. K temu je brez dvoma levji delež doprinesla arheologija, ki uteleša zatrto raziskovalno, naravo strast zahodnega človeka po odkrivanju neznanega.

Navsezadnje ne bom povedala nič novega, če rečem, da je bila od začetka Unescova dediščina prepoznana na zelo "zahoden", imperialistični način, kar sicer naj ne bi bil greh, brez dvoma pa budi odpor v ostalih delih sveta – in s tem moramo računati vsaj delno, ko gre za na videz nerazumna uničevanja dediščine. Kar pa je v vsakem primeru, slednje posebej poudarjam, zločin proti človeštvu, hkrati pa tudi odraz dediščine, ki je domačini ne doživljajo kot del svoje lastne preteklosti in identitete.

Govoriva torej o nekakšni nuji ekstremistov, da bi sebi neljube zgodovinske kraje in preteklost dobesedno izbrisali …

Pomislite, kako malo vemo o ljudstvih, ki so pred Rimljani poseljevala Evropo in kako veliko vemo o Rimljanih, ki so si jih podvrgli. Ali kako malo vemo o judovski predvojni Evropi. Natančno temu je bilo namenjeno načrtno uničevanje judovske kulture in ljudstva.

Kdor gospodari s preteklostjo, obvladuje sedanjost in kroji prihodnost, je ugotovil že Orwel. Temu nizkotnemu namenu so od nekdaj služila porušenja mest, tudi razrušenje Palmire v času Zenobijinega upora, pa spreminjanje imen, prisilna razseljevanja in seveda uničevanja vsega, kar bi lahko še budilo nezaželena pričevanja ali spominjanje.

Rušenja, razstrelitve, požigi so – vem, da se sliši grozno –  zločesta človekova orodja prikrojevanja človeškega spominjanja. Skrajni primeri uničevanja so razstrelitve in razbijanje z macolami.

Ampak, zakaj se sprenevedamo, saj se je to isto dogajalo pred našimi nosovi le dobri dve desetletji nazaj na Balkanu in se sedaj tudi v Ukrajini.

In če kdo pozna uničenja, jih pozna prav Evropa. Francoska revolucija in uničenja med in po drugi svetovni vojni sodijo v sam vrh namernega uničevanja dediščine. Kako smo pa pri nas obračunali z ostanki fevdalizma? Požgali smo gradove in dvorce – Hrvatje jih naprimer niso – in sedaj skrbno varujemo ruševine, kar je seveda bolj ohranjanje spomina na revolucijo kot pa na srednjeveško grajsko kulturo.

Pri uničenju Palmire in drugih krajev, je bil v igri cel splet okoliščin, ki je na koncu, kot bi rekla Hannah Arendt, rezultiral kot absolutno zlo. Slednje je Evropo učilo krvavih beril, nisem pa prepričana, da smo se iz tega uspeli kaj prida naučiti, saj bi sicer kaj ukrenili, se zoperstavili uničujočemu zlu v svoji neposredni bližini in predvsem v nas samih.

Kakšne bodo dolgoročne posledice tega uničenja?

Posledica tega ni človekov odhod s prizorišča, temveč posledično njegovo popolno razčlovečenje. Človek brez vesti in sočutja. To neusmiljeno izpričuje prejšnje stoletje, ki ga nekateri imenujejo stoletje vojna. V resnici pa bi mu bolj pristajala oznaka stoletje človekovega razčlovečenja, stoletje velikega pohlepa. Stoletje holokavstov in totalitarizmov in po Joséju Ortegi y Gassetu doba kulture smrti.

Pospešeno uničevanje spomina je moč razumeti zgolj v kontekstu vseh nesmiselnih velikih uničevanj sodobnega človeka narave in okolja. Če ne bo prišlo do kopernikanskega obrata v človekovanju, je pred nami le še stoletje samouničenja.

Nezakonita trgovina z dediščinskimi predmeti je seveda pomemben del tega skrajno zavrženega početja, vendar imajo od nje dobiček predvsem posredniki in zahodno tržišče, domačini pa predvsem kulturno škodo in uničenje.

Če bi ne bilo kupcev, torej bogate, skrajno nemoralne in kakopak zelo vplivne skupine najbogatejših zahodnjakov, ne bi domačini imeli komu prodajati svoje lastne dediščine. Bogatejše kot je tržišče, višje so cene. Rešitev je torej na zahodni strani.

Smo se pa s tem dotaknili tudi srčike problema, kajti če bi ti ljudje doživljali spomenike kot del svoje lastne preteklosti, kot lastno identiteto in bi bili nanjo ponosni, je ne bi uničevali.

Torej je drugi del problema v pristopu k raziskovanju, ohranjanju in varovanju dediščine, ki je bil in je še podvržen imperialističnim in kolonialističnim konceptom. Danes seveda se poudarja, da je dediščina last vsega človeštva, ne le peščice izbrancev. Nihče je nima pravice si lastiti in nihče ne uničevati. Vendar je kulturna dediščina dolgotrajen proces, ni stanje. Kulturna dediščina je prepoznana kot torišče izobraževanja, osveščanja in demokratizacije in je zato trn v peti tistim, ki potrebujejo hlapce in sužnje. Teh pa je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, več v sodobnem potrošniškem svetu kot v preprostih družbah.

Arheologija in muzeji so "zrasli" na ruševinah, redke so nastale po naravni poti. Večinoma je šlo za namerna, vojna uničevanja in kazenska rušenja. Kaže, da Katonove besede "Carthaginem esse delendam" (Kartagino je treba porušiti,) s katerimi je nagovarjal rimski senat pred 2300 leti, niso bile prerokba, ampak zgolj delček človekove uničevalne vedenjske matrice.

Razlika med nekdanjimi in sedanjimi uničevanji pa je predvsem v njihovi vseobsežnosti in intenzivnosti. Zdi se, da uničevanju danes (vojnega, namernega zanemarjanja, planskega uničevanja v imenu tehnološkega napredka itd.) ni konca, da nas nič več ne more ustaviti. In to je najbolj grozljivo.

Zdi se, da smo se šele v ogledalu bližnjevzhodnih uničevanj zavedli katastrofičnosti dogajanj v sodobnem svetu. Uničevanj brez meja v imenu napredka.

Primer je Kitajska in uničenje starega Pekinga. 97 odstotkov historičnega Pekinga so "požrle" olimpijske gradnje. In cel svet se je čudil napredku, izginotje neprecenljive dediščine pa gladko prezrl.

Potem imamo Tibet. Uničenja celih kulturnih krajin, ljudstev, jezikov in tradicionalnih, tisočletnih znanj. Da uničevanja rek in črnih lukenj v morjih niti ne omenjamo.

Kot ste nakazali že sami, je tudi zgodovinar Tom Holland pred časom dejal, da bodo Sirci, "ko se bo posušila kri, potrebovali simbole, okoli katerih bodo znova zgradili svojo družbo" – kako si narod postavi oziroma zbere simbole, če toliko dediščine konča v ruševinah? Kako bo rušenje zgodovine v Siriji, Libiji, Iraku, Afganistanu ... vplivalo na povojno obnovo družbe?

Kakšna bo Sirija brez kulturne dediščine? Raje ne razmišljam. Pa vendar, ni težko ugotoviti, saj še ni daleč stran druga svetovna vojna in opustošenje nekoč visoko kulturno razvitih krajev. Zakaj so nekatere dežele in mesta do zadnjega kamna obnovile svoje spomenike, naj omenim npr. Gdansk, druge pa so rušenja nadaljevala tudi v povojnem obdobju. Ker je to ustrezalo tedanji družbi.

Domnevam, da identitetno močna Sirija in druge dežele Bližnjega Vzhoda ne ustrezajo ne verskim fanatikom ne zahodnim politikom. Zato predvidevam, da bodo na ruševinah zrastle sodobne brezidentitetne, zahodne gradnje, spomeniki sodobnih arhitektov in politikov. Ostanki dediščine pa bodo pristali v muzejih, kjer jih bodo po mili volji interpretirale politične elite.

Sodobni muzeji naj bi sicer bili stičišča kultur in središča demokratizacije sodobne družbe. Se pa tudi zlahka neopazno spremenijo v orodja establišmenta. Bojim se pa, da ko bo "umrl" kolektivni spomin (starega) Vzhoda, da bo človeštvo potonilo v temine Hada. No, se bom bolj sodobno izrazila, na Alzheimerjeve poljane.

Unesco je rušenje kulturne dediščine poimenoval "vojni zločin". Kaj pa odziv javnosti – se vam morda zdi preveč "mlačen"?

Unesco, čeprav sem velika zagovornica te organizacije in jo s strokovnim delovanjem prek ICOM in ICOMOS aktivno podpiram, je še vedno otrok zahodne civilizacije in sad zahodnih znanstvenih paradigem. To pomeni, da je storjenega mnogo, da se pa delovanje vedno (neopazno) zarisuje v okvirih političnih interesov. Uničevanje dediščine je dejansko označeno kot zločin proti človeštvu, kar pomeni, da ga izenačujemo z zlom, ki je storjeno ljudem. Unesco je storil veliko in brez dvoma bi lahko še kaj več.

Ampak vprašajmo se raje, kaj smo storili mi. Italijani so naprimer v znak žalovanja in kot protest ob obglavljenju arheologa Khaleda al-Asaada izobesili zastave na pol droga na vseh kulturnih ustanovah. Mi nismo spravili skupaj niti ene skupne izjave za javnost. In naprej. Kulturniki nimo predstavili Sirije Slovencem kot dežele najstarejših kultur, nismo pripravili niti ene muzejske razstave o Palmiri, o Damasku, o civilizaciji, ki se je rodila na tem delu sveta in jo danes živimo kot "zahodno". Nismo spregovorili o tisočletjih mestnih kultur, knjižnic, pisav, literature, zakonov, kmetijske tehnologije, namakalnih naprav … ali pa vsaj o čudovitih ljudeh, ki živijo na tej zemlji že od vsega začetka in so danes pregnanci s culami na ramah.

Če bi storili vsaj nekaj malega, bi lahko spremenili splošno ksenofobično vzdušje. Ne, v naših kulturnih ustanovah se obnašamo, kot bi se v svetu nič ne zgodilo. Kot bi naši starši ne bili – podobno kot danes Sirijci – begunci, kot bi bodeča žica ne bila več simbol človeškega trpljenja, holokavsta in fašizma. Je naša trdosrčnost odraz desetletja trajajočega brisanja spomina? Uničevanja dediščine v našem okolju? Morda! Kar pa ne pomeni, da nas to ne bi smelo na vso moč skrbeti.