S snemalcem sva se v ponedeljek zjutraj odpravila na pot proti Makedoniji. V Gevgeliji, tik pred mejo z Grčijo, je begunski center. A je vstop novinarjem omejen, le nekaj ur na dan je center odprt za medije, vnaprej se je treba napovedati. Ure odprtih vrat sva zamudila, izvedela pa, da je na makedonski strani le nekaj 100 beguncev. Tem nekaj 100 je uspelo prečkati mejo, za njimi jih čaka na tisoče.
Šla sva čez mejo, le nekaj killometrov stran do grške vasice Idomeni. Že na cesti, ki vodi nje, sva zagledala prve skupine beguncev in migrantov. Bolj kot sva se bližala travniku, na katerem stoji begunski center, več jih je bilo. Potem pa pogled na desno in pred nama vas – šotorska vas, ki po številu tam nastanjenih beguncev močno presega število prebivalcev Idomenija. 154 ljudi živi v Idomenih, beguncev je med 10 in 11 tisoč! Predstavljajte si ogromen travnik sredi ničesar, ki ga na eni strani obdaja bodeča žica. Travnik, posejan s šotori.
Vejevje, ki čez dan služi za sušenje oblek, zvečer in ponoči pa za kurjavo. Takšna je slika begunskega centra. Čez dan je v Idomeniju okoli 15 stopinj, zvečer temperatura pade na 5.
Hladno je, zato se družine grejejo ob ognju. Kurijo vse, kar jim pride pod roke, tudi plastiko. Vdihavanje takšnega dima ni zdravo, a drugega nimajo. Otroci po podatkih zdravnikov brez meja v Idomeni pridejo močno prehlajeni, nekateri celo s pljučnico. Velika večina jih prihaja s trebušnimi težavami, dehidriranih. Med njimi tudi komaj nekaj mesecev stari dojenčki. Bodo ti otroci preživeli, sem se večkrat vprašala. Odgovora nočem vedeti. Nedolžni otroški pogledi postajajo prazni. Zdi se, da se tudi otroci vse bolj zavedajo, da je nekaj hudo narobe.
Nikomur ni mar, je bil odgovor grškega prostovoljca na moje vprašanje, kakšne so razmere v pristanišču Pirej. Tja sva prispela v sredo. 3500 beguncev in migrantov je nastanjenih v 4 potniških terminalih, prostora je odločno premalo, tudi tu spijo v šotorih na asfaltu. Kot da bi v Splitu spali točno tam, kjer se mi poleti vkrcamo na trajekt, ko gremo na počitnice na hrvaške otoke.
V Pireju za begunce skrbijo izključno prostovoljci. Brez njih bi begunci stradali. Večina beguncev in migrantov te dni so ženske in otroci. Če Grki na svoja pleča ne bi prevzeli bremena begunske krize, bi begunci "pocrkali", mi je s solzami v očeh povedal eden od prostovoljcev Rdečega križa. Niti en predstavnik grške vlade še ni prišel pogledat v Pirej, ki je od Aten oddaljen le dobrih 10 kilometrov. Prostovoljci so jezni na evropske vlade in na svojo. Sprašujejo se, kam bo šlo 480 milijonov evrov, ki jih Grčija od Evrope zahteva za spopadanje z begunsko krizo. Ker v Pireju se s krizo spopadajo sami.
Koliko časa bodo zdržali? Dokler bo šlo, pravijo. Po nekaterih podatkih bi v Grčijo v nekaj tednih lahko prišlo novih 70 tisoč beguncev. Govori se celo o številki 200 tisoč. Toliko naj bi jih prišlo poleti. Za grške otoke to pomeni konec turizma, na manjših otokih se že pozna. Turisti odpovedujejo počitniške aranžmaje, ker smo ljudje pač takšni – nihče na dopustu noče gledati bede, obupa in žalosti.
Šla sva nazaj proti meji. Ob avtocesti na bencinskih črpalkah rastejo nova šotorišča. Postavljajo jih humanitrane organizacije. Sprva so bila mišljena kot začasna, a bodo to očitno kar pravi begunski centri. Pritisk na Idomeni je preprosto prevelik, saj so tam urejene kapacitete le za 2000 beguncev pa jih je že zdaj petkrat toliko.
V dveh dneh se je travnik napolnil z novimi šotori. Dobra novica tistega dne pa, da so Makedonci ponoči in za nekaj ur popoldne odprli mejo. Vprašala sem, koliko so jih spustili v državo. Odgovor: od 15 do 20. Makedonci postopek sprejema očitno zavlačujejo, kolikor se le da. Vse skupaj teče izjemno počasi, a za 10 tisoč ljudi ob meji, je to žarek upanja. Upanje, da bodo enkrat le prišli na vrsto. Vedeti morate, da so vajeni čakati. V Turčiji so mnogi čakali po dve leti, preden so se s tihotapskimi čolni odpravili na grške otoke. Tudi na grško makedonski meji bodo čakali in Evropo še naprej pozivali, naj odpre meje.
