FOTO: Pri 27 letih postal prvi človek Libije

V 70. letu starosti je umrl Moamer Gadafi, ki je bil na begu od upora, so sporočili libijski uporniki. Rojen je bil leta 1942 v bližini libijskega mesta Sirta in je že v mladosti kazal revolucionarna nagnjenja. Bil je edini sin v številni nomadski družini, od koder so ga poslali na vojaško akademijo. Mladi Gadafi je bil navdušen nad egiptovskim voditeljem Gamalom Abdelom Naserjem, med sueško krizo leta 1956 se je udeleževal protiizraelskih protestov.

Že med študijem je načrtoval, kako bo s prestola vrgel kralja Idrisa. Po nekaterih podatkih naj bi se odpravil tudi v Veliko Britanijo, kjer je opravil še dodatno vojaško usposabljanje, nato pa naj bi se vrnil v Libijo, točneje v mesto Bengazi, kjer se je sredi februarja tudi začel upor, in okoli sebe zbral podpornike. 1. septembra 1969 je sledil vojaški prevzem oblasti. Pri komaj 27 letih je tako postal prvi človek v Libiji.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je polkovnik objavil "Zeleno knjigo", v kateri je opisal svojo politično filozofijo. Podal je alternativo socializmu in kapitalizmu, v katero je vključil tudi vidike islama. Leta 1977 je tako uvedel sistem džamahirije, kar v prevodu pomeni ljudska država.

Libija nima ustave, temveč so spisali le deklaracijo o vzpostavitvi ljudske oblasti. Gadafi ni imel uradno opredeljene funkcije in naziva, je pa bil vseeno prvi človek v državi in njen samoimenovani duhovni vodja. A teorija je bila popolnoma drugačna od resničnosti, saj je v državi vladala diktatura, teorija o vladavini množic pa je konec koncev le teorija.

Uporniki med Gadafijevo vladavino so končali v zaporu, obsojeni na smrtno kazen, brutalno so jih mučili ali se je za njimi izgubila vsaka sled

Gadafi je vseskozi trdil, da je duhovni vodja libijskega naroda, sistem v državi je bil po njegovem mnenju različica neposredne demokracije. Kritiki so opozarjali, da je teorija eno, v praksi pa je imel absolutni in avtoritarni nadzor v državi. Mediji so bili pod strogim nadzorom države, dolga leta so brutalno dušili glasove upora.

Gadafijev režim je tudi uzakonil prepoved skupin, ki bi nasprotovale oziroma bi bile v nasprotju z idejami njegove revolucije. Organizacija Human Rights Watch je več let opozarjala, da so na podlagi zakona zaprli na stotine oporečnikov, nekatere so obsodili tudi na smrtno kazen. Prav tako so številne brutalno mučili, za nekaterimi se je izgubila vsaka sled.

Gadafi se ni nikoli omejeval le na Libijo, saj ni skrival želje, da bi vplival na celotno regijo in tudi širše. Ko je ovrgel idejo o združitvi arabskega sveta, se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja podal na novo misijo – Združene države Afrike. V tem času se je rad oblačil v obleke s potiski afriškega kontinenta in njihovih voditeljev.

Od očitkov do dobrodošlic

Dolga leta mu je mednarodna skupnost očitala odkrito podporo številnim militantnim skupinam. Libija je gostila številne vojaške kampe, v katerih so se skupine urile za gverilske akcije in prevzem oblasti v svojih državah, skupine so prejemale tudi finančno pomoč.

Leta 1986 je v Berlinu v neki diskoteki, kjer so se zbirali ameriški vojaki, odjeknila eksplozija, umrle so tri osebe. Za napadom je stala Libija, nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan pa je Gadafija označil za "norega psa". Istega leta so ZDA z zračnimi napadi na Tripoli in Bengazi odgovorile na napade v Evropi. V ameriških zračnih napadih je umrla tudi Gadafijeva posvojenka, kar je voditelja globoko pretreslo.

Leta 1988 je sledil libijski povračilni udarec, saj je nad škotskim Lockerbiejem eksplodiralo PanAmovo letalo, ki je nato strmoglavilo na naseljeno območje. Umrlo je 270 ljudi, tako na letalu kot na tleh. Sledile so sankcije, ki so dolgo izčrpavale Libijo, zato se je Gadafi na začetku novega tisočletja odločil za drugačno taktiko in novo zunanjo politiko, ki ga je očitno pripeljala do zaželenega cilja.

Leta 1999 je Libija predala osumljence za napad nad Lockerbiejem, leta 2003 je prevzela tudi odgovornost za napad in ponudila visoke odškodnine. Nekaj mesecev zatem je sledil naslednji korak – Libija je sporočila, da ukinja program za izdelavo orožja za množično uničevanje, kar je Zahod pozdravil. Libija in z njo Gadafi sta si tako začela odpirati vrata v mednarodno skupnost.

Pet let po priznanju za napad nad Lockerbiejem in tudi drugih napadih je Libija obnovila vezi z uradnim Washingtonom. Ko je praznoval 39. obletnico prevzema oblasti, je Gadafi dejal, da ne bo več vojn, racij in terorističnih akcij.

Gadafijeve osebnostne poteze pod lupo analitikov

Gadafi je veljal za izvrstnega retorika in pogajalca. Znan je bil tudi po svojem ekstravagantnem okusu za modo in šarmiranju sogovornikov. Med vladavino in pred ujetjem je bil obkrožen s posebno enoto osebnih varnostnic, žensk, ki so morale biti device, da so lahko postale njegove varnostnice.

Analitiki so ga opisovali kot unikatnega v svojem govoru, vedenju, politični strategiji in praksi. Imeli so ga za zelo pretkanega in preračunljivega politika, ki bi lahko bil "odlikovan" za svoje znanje o političnem preživetju. Ostati 42 let na oblasti, se pečati s skrajnimi militantnimi skupinami, stati za nekaterimi napadi v svetu, ki so terjali številne žrtve, preživeti sankcije in se na koncu še prikupiti zahodnim politikom in pohajkovati po zahodnem svetu s svojim luksuznim šotorom namreč ni "mala malica", so mu priznavali. Ameriški analitik Benjamin Barber, ki se je z njim srečal že nekajkrat, je dejal, da Gadafi sebe vidi kot neke vrste intelektualca.

Kako so živeli ljudje?

Uprli so se, ker večina Libijcev ni bila zadovoljna z življenjem v državi. Pritoževali so se tudi zaradi razširjene korupcije v državi, prav tako se jim je zdelo nepravično, da je v tako bogati državi toliko revežev.

Manjšine so bile pod Gadafijem režimom po podatkih številnih organizacij za človekove pravice prav tako na udaru, posebna zgodba so bili begunci in migranti. Gadafi je lani od Evropske unije zahteval najmanj pet milijard evrov na leto, da uredi problem nezakonitega preseljevanja iz Afrike v Evropo.

Mednarodne organizacije so dlje časa opozarjale, da se je Libija vprašanja o nezakonitih priseljencih lotila na sporen način. Po njihovih podatkih so številne begunce in migrante zapirali, mučili, poročali so celo o smrtnih žrtvah, nekateri so enostavno izginili.

Lani septembra je organizacija Human Rights Watch na svoji spletni strani objavila sporočilo, da libijske oblasti, ki sodelujejo z italijanskimi, najverjetneje streljajo na ladje, ki prevažajo migrante. V dokaz so navajali incident, ki se je zgodil 12. septembra lani, ko so streljali na italijansko ribiško ladjo, misleč, da prevaža begunce. Takrat je tudi italijanski notranji minister Roberto Maroni dejal, da so se Libijci morda zmotili in so morda menili, da gre za ladjo z migranti. Libija se je sicer opravičila Italiji, toda poraja se vprašanje, kaj se zgodi z ladjami, ki res prevažajo migrante. Omenjena organizacija poroča, da so se v preteklosti podobni incidenti že dogajali.

Incident, ki se je zgodil leta 1996 v zaporu Abu Salim v Tripoliju, je tudi pomemben za razumevanje dogodkov, ki so se zadnjega pol leta odvijali v Libiji. V Bengaziju je pred napovedanimi protesti policija aretirala aktivista in odvetnika Fatija Tarbela, ki je zastopal družine zapornikov, ubitih v omenjenem zaporu. Padli naj bi pod streli paznikov. Umrlo je najmanj 1.270 ljudi, ki so bili povečini zaprti zaradi svojega prepričanja in nasprotovanja Gadafiju.

Dolgo nihče ni vedel, da so mrtvi, niti njihovi svojci. Pričevanja družin so tragična, saj so nekateri leta skušali videti svoje drage, a so jih pazniki zavračali z besedami, da nova pravila prepovedujejo obiske jetnikov, ki so zagrešili resne zločine. Nekateri so v zapor še naprej nosili pakete za svojce, hitro pa so v javnost pricurljale informacije, da se je v zaporu zgodil pokol.

Čeprav so družine prosile za pojasnila, so oblasti vse zanikale. Nekateri so čez nekaj let dobili obvestila, da so njihovi svojci umrli v zaporu, toda oblasti niso želele odgovoriti, kako so umrli, prav tako niso želele družinam predati trupel.

In šele leta 2004 je Gadafi priznal, da so bili zaporniki ustreljeni že leta 1996. Oblasti so sicer začele z izplačevanjem odškodnin, vendar so svojci zahtevali kaznovanje odgovornih za pokol. Po nekaterih podatkih naj bi se leta 1996 zaporniki uprli zaradi slabih razmer v zaporu, prav tako pa naj bi bili nekateri zaprti brez sojenja. Pobegnili naj bi iz celic in se zbrali na dvorišču, s strehe naj bi pazniki najprej odvrgli bombo, nato so začeli streljati. Preživelim naj ne bi želeli pomagati, v incidentu naj bi umrl tudi en paznik.

Po aretaciji zagovornika družin Tarbela so protestniki zavzeli ulice in začeli pozivati k takojšnjim demonstracijam v državi, čeprav so bile napovedane za šele čez dva dni. Tarbelo so nato kmalu izpustili.

Sicer je bilo ogromno razlogov, zakaj so se ljudje v Libiji uprli režimu in Gadafiju. Med njimi je tudi že prej omenjena korupcija. Naj omenimo primer, ki se je februarja zgodil na severu Libije. Oblasti naj bi po podatkih nekaterih aktivistov zgradile stanovanja za socialno ogrožene družine. Čeprav so bila pripravljena za vselitev, naj bi družine ostale na cestah. Razlog? Lokalni uradniki so zahtevali visoke podkupnine, da bi družinam izdale pisno dovoljenje za vselitev. Ljudje so se na koncu organizirali in množično vdrli v obljubljena stanovanja. Poročila organizacij za človekove pravice so navajala še številne druge kršitve.