V mesta okoli černobilske jedrske elektrarne se je po 25 letih na svoje domove vrnila le peščica od 150.000 prebivalcev, ki so jih leta 1986 evakuirali. Ta mesta so zato videti kot mesta duhov, obiskala pa sta jih naš fotograf Miro Majcen in novinarka 24UR Katja Horvat. Pripjat – zdaj mesto duhov – se je v zgodovino zapisalo kot dom zloglasne černobilske jedrske elektrarne. To je bilo nekoč živahno mesto s 43.000 prebivalci, danes, četrt stoletja po največji jedrski nesreči v zgodovini človeštva, pa pripada naravi. Drevesa so prerasla ulice in prazne bloke obdala kot oklep. V stanovanjih so raztreseni razpadajoči deli pohištva, s sten visijo še vedno pisane tapete. Velik del mesta je pospravljen, saj so ga pospravili delavci že pred 25 leti.
V okolici Černobila še vedno obstajajo nevarna mesta, kjer bi lahko bile določene količine zemlje in prahu, ki vsebujejo različne vrednosti radiacije. Razpolovna življenjska doba radioaktivnih jeder je namreč okoli 30 let, stroncija 90, cezija pa 137 let.
Jedrska elektrarna Vladimir Ilič Lenin je od Pripjata oddaljena dobre tri kilometre. Štiri minute pred pol drugo uro zjutraj v noči na 26. april je eksplozija razsvetlila nebo. Oblasti so več kot 30 ur prebivalcem prikrivale resnico, da so mesto prekrile smrtonosne količine radioaktivnega prahu. V vasi Parišev pa danes živita Maria in Ivan Ivanovič, ki sta morala takrat skupaj s 500 sovaščani zapustiti svojo kmetijo.
74-letni Ivan pravi, da je bilo veselo delati tam. "Ženske so bile lepe, sedele so zunaj in pele, pele so na poti v službo. Tu se je takrat vse razvijalo, dela je bilo dovolj in ljudje so bili veseli," pojasnjuje.
Danes sta z ženo med redkimi, ki živita znotraj 30-kilometrske zaprte černobilske cone. Sovaščane lahko preštejeta na prste ene roke, ostalo jih je pet. Sama sta še zadnji živeči zakonski par. Obdelujeta zemljo, v katero je po četrt stoletja radiacija počasi prodrla 25 centimetrov globoko. Imata vodo in elektriko, zdravnik ju obišče vsakih nekaj mesecev.
Nesreča zahtevala več tisoč žrtev, četrt milijona je bolnih
Vožnja po Černobilu razkriva katastrofalno preteklost. Spomeniki slavijo pol milijona likvidatorjev – rudarjev, vojakov, inženirjev, ki so v prvih dneh, tednih in mesecih po nesreči žrtvovali svoja življenja, ko so gasili in čistili uničeni reaktor 4. Delali so v razmerah, kjer je radiacija za devetkrat presegla smrtne vrednosti. V prvih dneh jih je umrlo 59, v naslednjih letih več kot 4.000, skoraj četrt milijona je hudo bolnih.
Uničeni reaktor 4 so zasuli z betonom in zaprli z železnim sarkofagom. Po 25 letih korozije sarkofag počasi pušča, zato začenjajo gradnjo novega. Razdrli naj bi ga s posebnimi žerjavi, sevanje je namreč še vedno prenevarno za delavce, ki morajo vsak dan skozi obvezno testiranje. Nato bodo namestili nov sarkofag, ki ga bodo končali čez štiri leta. To bo največja premična struktura na svetu. Ukrajinska vlada upa, da bo območje zavarovala za 100 let.
KOMENTARJI (71)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.