Merkur je najmanjši planet v našem osončju, v primerjavi s planeti, kot so Mars, Venera in Jupiter, pa so ga dolga leta zanemarjali tudi raziskovalci. Tudi najboljši posnetki planeta so bili še do nedavnega tisti s sonde Mariner iz 70. let prejšnjega stoletja.
To se je zdaj spremenilo. Tudi Merkur je dobil svoj barvni "zemljevid", sestavljen iz več tisoč fotografij, ki jih je v orbiti planeta v obdobju enega leta posnelo Nasino plovilo Messenger.
Znanstveniki univerze John Hopkins pravijo, da se je Merkur izkazal kot fascinanten, dinamičen in kompleksen planet. Torej prav nasprotno od splošno veljavnega prepričanja.
Eden od razlogov, da je bilo treba na nov obisk Merkurja čakati kar 30 let, je bil namreč tudi ta, da so bili znanstveniki prepričani, da je pač takšen kot Luna – nerazgiban in dolgočasen.
"Zdaj vemo, da je ta planet naravnost čudovit. Čeprav je najmanjši v osončju, ima največjo gostoto. Notranja struktura je drugačna od drugih planetov. Geološka sestava se razlikuje od Marsa in Lune, površje sestavljajo kamnine, s kakršnimi doslej še nismo imeli opravka. Podobno kot Zemlja ima tudi magnetna polja, ki jih Mars in Venera nimata," je za Guardian razložil profesor David Blewett.
Čeprav je Messenger zaznal posamezne elemente teh kamnin, kot so železo, titan, žveplo in kalij, brez vzorca znanstveniki ne vedo, kako so ti elementi med seboj povezani.
Fotografija pa poleg razgibanega reliefa razkriva tudi, kako dolgo so posamezni deli izpostavljeni na površini – mlajši kraterji so beli ali svetlo modri.
Merkurjeva orbita je zelo ekscentrična, planet se tako Soncu približa na samo 46 milijonov kilometrov, oddalji pa na 79 milijonov kilometrov – v primerjavi z Zemljo, ki je od Sonca oddaljena vsaj 150 milijonov kilometrov. To pa pomeni, da se lahko površje Merkurja segreje tudi na več kot 400 stopinj Celzija. Na drugi strani pa zaradi osi vrtenja planeta nekaterih delov Sonce nikoli ne doseže, zato naj bi bile tam temperature okoli –200 stopinj.
So pa nekateri novi podatki o planetu znanstvenikom pravzaprav prinesli več vprašanj kot odgovorov. Največje presenečenje za znanstvenike je bila tako velika prisotnost nestabilnih elementov, kot sta kalij in žveplo, na površini planeta. Modeli nastanka Merkurja so namreč predvidevali, da bi oba elementa v času nastajanja planeta morala večinoma izginiti.
"Veliko vprašanje pri nastanku Merkurja je torej, kako to, da ima planet tako veliko železno jedro in tako malo kamnite površine? Ena od možnosti je bila, da je nekoč prišlo do velikega udara, ki je uničil kamnite plasti, a Messengerjevi podatki kažejo, da to ni prava teorija," pravi Blewett.
Znanstveniki tako zdaj predvidevajo, da so bili pogoji ob nastajanju planeta drugačni, kot so mislili, predvsem bolj v korist formiranju železne sredice, medtem ko je kamnite elemente odneslo.
KOMENTARJI (76)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.