Pet dni po tem, ko je plaz v ameriški zvezni državi Washington popolnoma izbrisal kraj Oso, se utrujene reševalne ekipe še vedno trudijo najti preživele, upanje pa iz ure v uro ugaša.
Okoli 200 reševalcev, ki jim pomagajo številni prostovoljci, pri iskanju uporablja reševalne pse, težko mehanizacijo, gole roke in celo majhne kamere, s katerimi bi bilo moč zaznati kakršen koli znak življenja. Do sedaj so izpod gmote kamenja in blata, ki je ponekod globoka tudi do šest metrov, potegnili 25 trupel, število pogrešanih pa se je s 167 spustilo na 90.
Jan McClelland, prostovoljna gasilka iz sosednjega mesta Darrington, ki je med prvimi prišla na prizorišče, je zaskrbljena, da številnih ljudi ne bodo nikoli našli, njihova trupla pa bodo za vedno ostala 'zabetonirana' v blatu. "Bojim se, da ne bomo našli nikogar več. Taka je realnost," je dejala.
Globoko prizadeti meščani pomagajo prijateljem in znancem na vse mogoče načine – delijo jim hrano, vodo, oblačila, plenice, za žrtve organizirajo molitve in maše.
Gradbenik Steve Findley je pripravil zajtrk za ducate prebivalcev Arlingtona v srednji šoli, ki jo je Rdeči križ spremenil v začasno zatočišče. "Ljudi, ki sem jih poznal, preprosto ni več," je dejal. "To je močna skupnost, vsi držimo skupaj," pa je dodala 25-letna Jamie Olsen.
Kot je znano, je pobočje, namočeno od dežja, v dolino mesta Oso, okoli 80 kilometrov severovzhodno od Seattla, zgrmelo v soboto in uničilo okoli 30 domov.
"Ta katastrofa je tako velika, da se mi zdi, da še fotografije ne morejo opisati dejanskega stanja," je dejala kongresnica Suzan DelBene, ki zastopa območje. "Število družin, ki so prizadete, število ljudi, ki so umrli, ki so še vedno pogrešani … To je zares srce parajoče," je zaključila.
KOMENTARJI (44)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.